Stane: Krn; sanjski zimski vzpon s planine Kuhinja ...

29.12.08

Končno sem ga, postavnega junaka daljnih obzorij, obiskal tudi v snegu. Sicer mi je bilo na njegovem temenu tik pred sestopom izjemno žal, da s seboj nisem prinesel smuči, ker je sredi dneva trdo pobočje idealno odjenjalo, a ni hudega. Neko pomlad se že vrnem ...

V zelo ranem jutru se z drago zapeljeva na Vrhniko, kjer se dobiva s prijateljema. Prisedeva v Borutov avto in hajd, proti Idriji, v brezkončne ovinke! V Mostu Na Soči, kjer se ustavimo na kavi, se ves zelen skobacam z zadnjega sedeža iz avta, tako mi je slabo. Mejduš, ko pa je človek vajen sedeti le za volanom. Skozi zaselka Vrsno in Krn, se po povsem kopni cesti pripeljemo pod planino Kuhinja. Med opravo na peš odhod, se Krnova streha ravno božansko oranžno zasveti.
Jutro je kar zgledno hladno (-8), na planini Zaslap pa se že čuti inverzija, ki nas pred vskokom v klanec lepo predogreje. Sneg je predelan in trd in kmalu smo vsi obuti v dereze. V polemike o pravilni rabi opreme se sam sila nerad kakorkoli vtikam (vsak zase že ve, do kam ali s čim, s kakšno odločitvijo bo morda nosil glavo naprodaj), a tokrat sem se. Na karseda nežen način sem sugeriral najdražji, naj vendarle z rukzaka sname tudi cepin. Sam sem sicer takisto junaško in lažje hodil s palicami, a z desno roko stiskal dodaten ročaj cepina ... Seveda poduk o črnem scenariju ni kaj prida zalegel. Na zgornji tretjini vzpona, kar nekaj minut pod Gomiščkovim zavetiščem pa so se razmere spremenile že do te mere, da so se na dereze pričele nabirati cokle. In ker je od daleč kazalo, da nas bodo vedno udobnejše globoke stopinje spremljale vse do temena, sem tam tudi sam cepin obesil nazaj na nahrbtik ter snel dereze. Mimo s snegom zadekane koče, smo v dobrih petih minutah stopili na pravljično razgleden Krnov vrh.
Priznam, da mi je prvi pogled, razživet izza strašljivo velike, a hkrati neopisljivo prekrasne opasti na neskončno širno brstenje v daljavi, v hipu razblinil sapo! Morje ljubečih gora, sijočih v nedolžni zimski podobi, je meni čustven prizor, ki mi vedno znova razburka globino ...
Ledeni vetrc z vrha naposled prežene še mene, ostali člani so že sestopili v zavet(r)je zimske sobe v koči. Tam poklepetamo z dvema italijanskima turnima smučarjema, ki nam z veseljem ponudita nekaj podatkov o zimskem vzponu na Amariano.

O samem sestopu bom raje tiho, ker sem ob malikovanju smuških zavojev trpel, da joj ...
Pri avtu pa presenečenje! Še preobujem se ne, ko Brane v rokah že pestuje steklenico šampanjca in štiri lične kozarce! Hehe, bravo Brane! Sicer malce prekmalu, a srčnejše kot ta pravo silvestrovo ... V Vrsnem se ustavimo pred domačijo, ki nudi ovčje izdelke. In če sem že ravno pri srčnosti; le te na kmetiji Štalar v Vrsnem resnično ne manjka! Izjemno prijazna gospa nas pogosti, kot bi bili njeni. Nakupimo odličnega sira, midva z najdražjo še nekaj klobas, pa šilce domače viljamovke (da ne bo pomote - šofer se je moral vzdržati/beri - dokaj kislo držati) ...
Skratka, pravi dogodek je srečati takšne ljudi.
V Mostu Na Soči znova na kavico in strumno domov, s polno malho (spominov). :-)