Stane: Mala gora, Čaven, Kucelj; v orkanski burji Primorske ...

26.12.08

"Primorska?"

"Primorska!"

Sila prijetno, ko se človek takole na hitro domeni. Vremenska napoved je bila obetavna; na Primorskem bo sončno! Resda tudi vetrovno ...

Med srebanjem kavice na avocestnem postajališču Ravbarkomanda skozi okno skorajda s strahom opazujeva plapolanje reklamnih zastav, katerih drogovi se močno upogibajo. "Ježeš, kako bo šele na planoti, " si rečeva. V Vipavski dolini zavijeva v breg, v idiličen zaselek Vrtovin. Orientacijska zadrega za vden izhodišča se že ob cesti razblini kot milni mehurček. Število markacij v pomoč je namreč zgledno ter ravno pravšnje (prav tako na celodnevni poti, kjer markacistom vseskozi pojem hvalnico). Parkirava ob šopku nenavadnega cvetja in sprostiva korak v smer Male gore. Med vzponom skozi borov gozdič nama vseskozi nagaja siten oblak, ki s svojim odsevom s širne jasnine trmoglavo zakriva toplino. Mimo lovskega bivaka Črna peč doseževa Kočo dobrih ljudi (v pravem pomenu besede!) Prijazna četverica naju povabi vanjo ter ponudi okrepčilo. Spila sva šilce laviže, okusne močne rastlinske 'pijače' za katero oba prvič slišiva, a nama je hitro všeč (kako le ne - ko stopi v glavo raztegne usta v nasmejane obraze).

Po prijetnem razgovoru se posloviva in jo ucvreva do križpotja na Mali gori. Tu se obrneva levo v breg proti Koči Antona Bavčerja na Čavnu. Nad njo se povzpneva še na greben, kjer vrh označuje lična lesena kočica s kovinskim stolpom ob strani (Mali Modrasovec). Veter že tu vleče na vse pretege, ko pa se po ubežnem sestopu od koče na Čavnu podava naprej na greben proti Kuclju ...

Steza se burje sprva kar dobro ogiba; skoraj do Kuclja se skriva v zgledni zaraščenosti, a ko na goličavi naposled plane na plan, tik pod vznožjem skromnega, a iz doline lepo vidnega vrha se naju skoraj otrese! Mejduš, priznam, da mi je misel v trenutku preplavil spomin na Mont Blanc! Z eno samo majhno razliko. Tam je na vrhu vleklo močno in sila mrzlo, tu pa slednje malo manj, a neprimerljivo močneje! Obenem sem hitro vzel v zakup besede enega iz tiste hiše dobrih ljudi, "Na Kuclju pa zna danes vleči okoli 150 km/h)! Bo šlo, a le po vseh štirih ..."

Na teme sva se nekako privlekla. Bolj ali manj po severni strani. Hvala bogu, da zgornji prestop v globino obrobljajo hvaležne metrske skale, kamor sem se uspel s komolcem nekako zagvozditi ter narediti celo fotoposnetek proti Golakom! V težjih razmerah tega še nisem počel. Naravnost neverjetno, kako je vršelo!

Kucelj sva torej živa prešla in se po strmi poti spustila do 'cerkvice' Svetega Pavla. Tam se nisva zadrževala prav dolgo, ker se nama je veter zažrl v kosti, pojenjati pa tudi ni imel namena. Močno premražena sva le še sestopila v Vrtovin, v občudovanju razlitih barv zahajajočega sonca ...

Povzetek? Sijajen dan. Znova nekaj novega. Prekrasno okolje, čudoviti ljudje, tura, ki v primerjavi z visokimi hribi ne ponuja nič manj, kvečjemu nekaj dodatno prijetnega, pristnega ...