Stane: Gore zimske ture

Prikaz objav z oznako Gore zimske ture. Pokaži vse objave

nedelja, 20. januar 2019

Stožec. Končno malce več snega ...

Zopet pozno dopoldne navzgor. Nisem si mislil, da bom prišel do takšne miline! S Kališča je danes v dolino brzelo neverjetno veliko junakov. Seveda sem sklepal, da z gazjo proti temenu zategadelj ne bo nobenega problema. A sem se uštel. Do vrha je pred menoj vztrajalo le dvoje stopinj. Kmalu se mi je pridružil še klen možakar, ki se je povzpel s strani Zahodne grape (ne vem, če ne kar čez Psico)!
Neverjetno toplo, brez vsakršne sapice, toplotna inverzija nad hladno dolino ... Naravnost sanjsko.
Med testiranjem fotoaparata na telefonu je nastalo sledeče ...

Mali Grintovec ...

Hvala za gaz! ...

Utrinek ...

Malce polzi ...

Proti vrhu ...

Raje po robu ...

Prečnica ...

Grape ...

Sanjska ...

... klopica ...

Na pravem mestu ...

Skoraj nezemsko ...

Toplo, brez sapice ...

Pa še z druge strani ...

Vrh ...

Kipe ...

Potop ...

ponedeljek, 14. januar 2019

Kokrska Kočna po zasneženi grapi ...

Včeraj, 13.1.19 se pozno dopoldne končno zopet odpravim v robe. Dragi navržem, da se odpravljam na Grintovec. A me, kot že tolikokrat poprej, povleče po svoje. Že nad poprhano Taško mi priduša Kočna. Predraga, domača, skrivnostna ljubica, ki se ji vedno stežka uprem. Med pogostim bicikliranjem proti Jezerskem me vsakič prevzame in v mislih ji vedno obljubim, da se kmalu oglasim ...

Nad Suhadolnikom jo po zimski bližnjici primaham na Streho. Na razcepu pohodim horizontalno stezico proti Dolcam. Že kmalu sprevidim, da ne bo šlo brez zimske opreme. Snežne zaplatice na poti so nevarne za zdrs, ena me na spustu dodobra prestraši (zračni žepek me vrže iz ravnotežja in z ritjo počepnim naravnost na pot)! Še na Dolcih sledim predhodnikove stopinje, ki zavijejo k bivaku. Melišče proti končni grapi me pričaka za silo prekrito s pomrznjenim snegom. V grabnu pa ... V prvi tretjini na točki, do riti pogreznjen v sneg, skorajda scagam! Zberem še toliko trme in moči, da priplavam do z ledom obiznjenih skal in se s cepinoma potegnim nadnje. Začuda gre ob razpihani steni na desni lažje. Sneg po sredini kot moka, višje pa k sreči le trdež. Na zimzeleno Jezersko pokukam s posebnim ponosom. Pa saj še zmoreš ...

Pozna ura mi ne da miru. Dodobra izmučen se namenim v sestop. Za vrh Kokrske Kočne mi tokrat ni, čeprav bi tudi tjakaj verjetno še zlezel (ob jeklenici skoraj kopno). Pri dnu grape se znajdem skoraj prehitro, vsaj glede na žive spomine na letni markiran sestop (spust s Kokrske Kočne na Dolce je nedvomno najbolj 'našodran' v Grintovcih). V bivakovi bližini se mi dokončno zasmilijo dereze. Z njimi v nahrbtniku ter s cepinom v roki se uspešno vrnem na Streho. V ugašajočem dnevu uživam v igri gamsov, ki se kot za šalo eden za drugim poganjajo čez bližnjo vertikalo ...
Pod strmo Taško ura odbije točno pet (17). Z mačjimi očmi se pretihotapim do avta brez pomoči umetne luči. In svet je spet bolj vesel.

Blizu in daleč ...

Zahtevna prečnica ...

Stopinje predhodnika ...

Zgornji Dolci med Kočno in Grintovcem ...

Utrinek ...

Skromna snežna odeja ...

Vzpon proti grapi ...

Tudi Grintovec ne sameva ...

Huh, sem se pogreznil ...

Izpolnjene sanje ...

Raje poplezam kot plavam ...

Kaj ni lepo? (nad izstopom iz grape) ...

Meglic ravno ne maram ...

Pokuk na ljubo Jezersko ...

Večerna višina ...

Na sredini spodaj se vidi jeklenica ...

V sestop ...

Kalška in Kalški za lahko noč ...

sreda, 6. april 2016

Dve Vrtači, dve grapi (Ypsilon in Lenuhova) ...

Skorajda idealno igriva Lenuhova grapa ...

nedelja, 31. januar 2016

Sinji slap nad Jezerskim ...

24.01.2016

Večdnevne nizke temperature mi spodbudijo slo po otipu zaledenelega slapa. Ker se v tovrstno realizacijo ne drznem spuščati sam, kot nagonski miselni podaljšek izskoči izkušeni Lado. Že v prvem sms-u sva zmenjena, navkljub temu, da o razmerah nimava pojma. Širno parkirišče v Ravenski Kočni naju na zaspano nedeljo pričaka skoraj povsem prazno. Med pristopom pod stene kolebava med dvema željama. Teranova smer ali Sinji slap? Vremenska napoved (z)višanja temperatur v bližnjih dneh naju usmeri v led. Že od daleč opazujeva številne naveze v Sinjem slapu. Mimo vstopa v najnovejšo ferato stopiva v grapo, kjer se prikaže prvi, z ledom skromno pocukrani skok.
Med pripravo opreme se mimo sprehodijo trije mladci. Midva sva kajpak že v letih in dokaj okorna, zato jim – tudi, če bi hotela, ne bi zmogla slediti. Počasi pripraskava višje v grapo, kjer je ledu le za vzorec. Izza ovinka se led odebeli. Nad razlito stekleno ploščadjo vzkipi skulptura, ujeta v trenutek. Naiven se vdam brezglavi pregrehi, »Nekoč, bi soliral?« …
Na prvo oko je Lado povsem sproščen med vijačenjem lednega klina sredi slapu, le v največji strmini nekaj zagode, preden izgine za rob. Med polzenjem vrvi sem vse prej kot zasanjan, saj me pokonci držijo redni ledni izstrelki.
»Lado, še pet metrov vrvi!«, razločno bleknem v oddajnik. Po nekaj trenutkih tišine zaškrta,«V redu, pojdi, varujem!« Prvi metri so v čisti užitek, najstrmejši del pod uravnavo pa …
Ravno na najtežjem mestu se led prelevi v trhle ledene sveče, preko in pod katerimi mezi grozeči potoček! S čednim občutkom ter premočenih hlač poln adrenalina pripikam na višje nadstropje. Z blage usedline pod steno zazeva Ladov nasmešek.
»Bravo.«
-»Lado, daj mi trenutek, argh! Zanohtalo se mi je!!!«
Lado kajpak v smeh.
»Tudi to paše zraven.«
-»Ja, saj vem, ampak reže pa svinjsko …«
Povsem premočene rokavice zamenjam z rezervnimi ter zaprosim za vodstvo v navezi.
»Ti kar naprej, kakšen vijak pa vmes le privijači.«, me spodbudi pomirjen odgovor. Naklon je seveda manjši od sankaške brežine v vrtcu …
Izstopni skok Sinjega slapu pod Češko kočo naju pričaka v svečah. K sreči je široko pobočje desno od slednjih izvrstno zalito! Sanjsko plezanje prek debelih valov naju dostavi v pojemajočo ožino, pri ustju katere se vodni kristali razprimejo.
Sanjam ali sem buden?
Trenutek.
Sinji slap, hvala za utrinek popolne prispodobe …