Kam na krajši turni izlet v precej nestabilnih razmerah? V domače Grintovce me tokrat ne vleče, srce si želi Julijcev. Naposled me spreleti stara zaveza. Ko sva lani z najdražjo prvič pretipala nekaj lepih vrhov v bližini mogočne Kepe, sem si med sestopom po razpotegnjeni cesti v dolino obljubil, da le to nekoč pridem premerit s kolesom. Tokrat razmišljam: “Zakaj pa se ne bi, če je že zima, že prej po njej podričal s smučmi?”
Okoli enajstih parkiram ob glavni cesti Belce-Martuljek. Nad že narejeno turno sledjo sem sprva začuden a obenem seveda vesel, da mi bo prihranila kar nekaj moči med dolgotrajnim vzponom. Snežna podlaga mi sicer ni najbolj všeč, saj po pomrznjeni skorji ne smučam ravno najbolje. A kaj se če. Za tablico, ki kaže proti markirani poti na Kepo, snežna odeja vidno narašča. Tik pred cestnim razcepom turna sled naenkrat usahne. Kmalu občutim, zakaj. Že po nekaj deset metrih drsenja po levem cestnem kraku sem dodobra upehan. Mleti globoki deviški pršič namreč niti s smučmi na nogah ni prav nič lahko. S prirojeno trmo vztrajam v počasnem napredovanju, a cesti ni videti konca. V spokojni tišini se počutim, kot bi bil sam na tem svetu. Ko končno prikopljem do planine Mikulovica, na kateri stoji zasanjana koča, me med občudovanjem okolice preseneti zamolkel pok! Od nepričakovanega se sprva prestrašeno stresem, še isti hip pa se mi skozi možgane požene vprašanje: "Je to sploh mogoče?" Slišati je bilo namreč, kot bi se tik nad menoj zlomilo pobočje ...
Verjetnost za to se mi zdi tako nemogoča, da kar ne verjamem, saj strmino predstavlja le zgornji cestni vsek, nad njim pa je skoraj ravno. A zdi se mi, da prek slednjega celotni dolžini vidim razpoko!
Ker še vedno zaupam bližini gostih dreves nad seboj, nadaljujem. Vse do višine okoli 1680m, kolikor mi ob tretjem tovrstnem poku pokaže višinomer. Dovolj! Tega strašnega zvoka ne maram in prvič v življenju me stisne na gozdni cesti, kar skoraj ne morem verjeti.
Tolažim se s trmo, ki me je pripeljala nad dušečo meglo in mi podarila pogled na osončeno Kepo. :-)
Ko stopim s smuči se pogreznem do riti. Grozno utesnjeno! Izpod podplatov razbrcam skledico moke, da se utrdim ter v nahrbtnik pospremim vlečne pse, nato me nič več ne zadržuje.
Smuka po (pre)položni cesti, polni pršiča, poteka kot tek na smučeh. Škoda. V srednjem delu, kjer se moram celo majčkeno dvigniti mi gre že krepko na smeh. Juhej! Pred tunelčkom zadnjič snamem smuči, sklepna skorjica do avta pa se izkaže za čisto sedmico, saj se mi na njej niti ne gode tako slabo.
Nasmešek med vožnjo domov me fino ogreje. Sem pa tja je (le) ta gorniku čisto dovolj ...
'Nezemski' prizor pred spustom ...
Do sončnega razgleda! 
