Na oblačno nedeljsko popoldne pokličem nečaka: "Bi se z bratom spustila s smučmi s Kamniškega vrha?" Po krajšem posvetu dobim pritrdilen odgovor. Na izhodišču se znajdemo štirje. Nečaka s seboj pripeljeta še bratranca. Vsi si na nahrbtnike pripnemo smuči in hajd, v breg. Tempo je seveda vse prej kot udoben (brata dvojčka sta gorska tekača), pa čeprav sta se poba komaj dobro vrnila s tovrstne preizkušnje (zimska liga - tek na Kališče). No ja, za starega kozla sem jima še kar nekako sledil. :-)
Na vrh se v turobnem vremenu povzpnemo po najstrmejši poti ob Rožici, ob kateri bomo po strmem žlebu tudi odsmučali v dolino. K sreči se megle zadovoljš razkadijo, da nam difuzna svetloba med smuko ne bo povzročala dodatnih preglavic. Na vrhu neučakani hitro zapnemo smuči, bratranec Domen pa si na glavo nadene celo akcijsko kamero in že oddrsimo. Sneg do strmega žleba je naravnost fantastičen (pršič). In četudi ne nudi skoraj nobene podlage, je debelina odeje ter travnat teren pod njo garancija za dokaj sproščeni užitek. V žlebu za nami za vzorec tudi plazi, a ni (pre)velike bojazni, da bi lahko šlo kaj prida narobe. Sicer so mi bile razmere poznane še od zadnjega obiska pred dvema dnevoma, ko sem zapazil, da se je plaz po žlebu že speljal. Dodatna pošiljka pršiča je poskrbela le za mehkejše udobje. Se nam pa seveda ni niti sanjalo, da se v naši neposredni bližini, na vzhodnih pobočjih Krvavca, ravno v tem času odvija bridka tragedija (smučarja pokopal plaz) ...
Ko bi človek v ključnih trenutkih znal presoditi, kam se bo nagnila tehtnica - v solze ali nasmeh ...
Brez spanca jo mahnem v službo v nočno izmeno.
Vremenska napoved za ponedeljkovo jutro mi ob prihodu domov ne privošči miru. Menda bo nad meglenim pokrovom slepeče sijalo! Nič. V avto znova turno opremo ter, i, konjiček, proti Veliki Planini. Pred Kranjskim Rakom parkiram v obupanem upanju, da mi uspe pridrsati vsaj do Gojške planine, kjer se mora na čistini oranža prav čarobno razliti! A nebeško oko ima na žalost za danes zgodnejše plane in me potrtega ujame še v gozdnem vejevju ... Res smo čudni ljudje. Prav redko povsem zadovoljni. Ko imamo že vsega zadosti, bi večinoma radi kar še.
Po vzponu čez Sončno gričo zabredem v prostrana polja pršiča. Navkljub smučem na nogah se mi ugreza vse do kolen. Po svoje jo urežem proti Domžalskemu domu, na z možicljem ozaljšanem kuclju nad njim pa dokončno osvobodim pse. Za danes bo dosti. Pod vtisom razgledov odsmučam po smeri pristopa.
Doma s polnimi usti obljub stopim pred drago: "Sedaj bom pa kar nekaj časa pri miru, pa na sprehod gremo jutri v troje, pa na kremšnite ..." :-)
Na vrh se v turobnem vremenu povzpnemo po najstrmejši poti ob Rožici, ob kateri bomo po strmem žlebu tudi odsmučali v dolino. K sreči se megle zadovoljš razkadijo, da nam difuzna svetloba med smuko ne bo povzročala dodatnih preglavic. Na vrhu neučakani hitro zapnemo smuči, bratranec Domen pa si na glavo nadene celo akcijsko kamero in že oddrsimo. Sneg do strmega žleba je naravnost fantastičen (pršič). In četudi ne nudi skoraj nobene podlage, je debelina odeje ter travnat teren pod njo garancija za dokaj sproščeni užitek. V žlebu za nami za vzorec tudi plazi, a ni (pre)velike bojazni, da bi lahko šlo kaj prida narobe. Sicer so mi bile razmere poznane še od zadnjega obiska pred dvema dnevoma, ko sem zapazil, da se je plaz po žlebu že speljal. Dodatna pošiljka pršiča je poskrbela le za mehkejše udobje. Se nam pa seveda ni niti sanjalo, da se v naši neposredni bližini, na vzhodnih pobočjih Krvavca, ravno v tem času odvija bridka tragedija (smučarja pokopal plaz) ...
Ko bi človek v ključnih trenutkih znal presoditi, kam se bo nagnila tehtnica - v solze ali nasmeh ...
Brez spanca jo mahnem v službo v nočno izmeno.
Vremenska napoved za ponedeljkovo jutro mi ob prihodu domov ne privošči miru. Menda bo nad meglenim pokrovom slepeče sijalo! Nič. V avto znova turno opremo ter, i, konjiček, proti Veliki Planini. Pred Kranjskim Rakom parkiram v obupanem upanju, da mi uspe pridrsati vsaj do Gojške planine, kjer se mora na čistini oranža prav čarobno razliti! A nebeško oko ima na žalost za danes zgodnejše plane in me potrtega ujame še v gozdnem vejevju ... Res smo čudni ljudje. Prav redko povsem zadovoljni. Ko imamo že vsega zadosti, bi večinoma radi kar še.
Po vzponu čez Sončno gričo zabredem v prostrana polja pršiča. Navkljub smučem na nogah se mi ugreza vse do kolen. Po svoje jo urežem proti Domžalskemu domu, na z možicljem ozaljšanem kuclju nad njim pa dokončno osvobodim pse. Za danes bo dosti. Pod vtisom razgledov odsmučam po smeri pristopa.
Doma s polnimi usti obljub stopim pred drago: "Sedaj bom pa kar nekaj časa pri miru, pa na sprehod gremo jutri v troje, pa na kremšnite ..." :-)
Na Gojški planini ...
