Na petkov večer me zagrabi drzna želja, ki dragi ni ravno v veselje: ”Na Planjavo boš šel? S smučmi? Čez Šraj pesek? Čez spodnji Skok? ...”
Med pripravo nahrbtnika ji zaman odganjam skrbi, da bom previden kot vedno. Ko rukzak za šalo postavim na tehtnico, me smeh hitro mine. Že brez smuči pokaže 15 kg. Sem v zadregi. Če bo sneg za hojo naporen ...
Ponoči nama mala Lucija ne pusti spati in ko odbije nastavljena ura za hribe, se v postelji le obrnem ter znova zaspim.
Ob osmih preuredim načrte. ”Draga, na najinega dedca jo mahnem!”
Potem ko smuči postavim v kot ter nahrbtnik odrešim odvečne opreme, skočim v avto. Pri Domu v Kamniški Bistrici je parkirišče že skoraj zasedeno. Po lepi gazi jo šibam v smer Kamniškega sedla, v Klinu pa zavijem v Repov kot. Odcep proti lovski koči pod dedcem je že v kopnem treba poznati, saj ga sicer v globoki snežni odeji niti slučajno ne najdeš. S stezo v strmem pobočju ni kaj prida drugače. Sneg jo povsem prekrije in zlije z gozdnim brezpotjem!
Po prečenju struge zabredem v deviški sneg. V breg zagrizem naravnost navzgor, čeprav dobro vem, da letna pot v bližini vodoravno prereže pobočje in se do koče naposled povzpne v lepo ‘vklesanih’ ključih. Heh, v enoličnem pobočju mi zanjo ni mar, saj je v takšnih razmerah pomembnejša orientacija do samega ‘cilja’.
Gaženje preko kolen mi sproži prenekatero ‘obupano’ kletvico. A v razlog za svoje trmoglavo vztrajanje sem neomajno prepričan - sonce!
Prikopal bom do vrha dedčeve glave, pa četudi na škrge! Da bi le posijalo ...
Že vzpon do lične koče mi dodobra pobere moči, razmere nad njo pa se zdijo še slabše. Strmina naraste, skorja pod gladino pršiča pa me ne zdrži, zapovrh pod njo še nesramno drsi ...
“Saj vem, spet preveč jamram”, si pravim v spodbudo, ko na čase lovim sapo.
V markantnem poraščenem žlebu opazujem stranske ‘pritoke’. Eden na levi me še posebej vznemiri. Hehe, privrejo spomini, ko sem lani vanj prekmalu zabredel v megli, s smučmi na hrbtu in do pasu v pršiču! To je bila borba s samim seboj, ne pa tole revše, ki ga bijem danes!
V bližini grebena naposled prva skromna modrina. Bo drzna dedčeva glava zadovoljš stegnila svoj vrat? Alternative tukaj pač nimam. Na grebenu pa ... joj! Popoln modri safir!
Na dedčevo teme me katapultira!
Debelo uro in pol sem meditiral v zanosu osame, in se obenem, kot razgaljen na odru stapljal s pogledi, ki so se prešerno zaganjali vame ...
Med pripravo nahrbtnika ji zaman odganjam skrbi, da bom previden kot vedno. Ko rukzak za šalo postavim na tehtnico, me smeh hitro mine. Že brez smuči pokaže 15 kg. Sem v zadregi. Če bo sneg za hojo naporen ...
Ponoči nama mala Lucija ne pusti spati in ko odbije nastavljena ura za hribe, se v postelji le obrnem ter znova zaspim.
Ob osmih preuredim načrte. ”Draga, na najinega dedca jo mahnem!”
Potem ko smuči postavim v kot ter nahrbtnik odrešim odvečne opreme, skočim v avto. Pri Domu v Kamniški Bistrici je parkirišče že skoraj zasedeno. Po lepi gazi jo šibam v smer Kamniškega sedla, v Klinu pa zavijem v Repov kot. Odcep proti lovski koči pod dedcem je že v kopnem treba poznati, saj ga sicer v globoki snežni odeji niti slučajno ne najdeš. S stezo v strmem pobočju ni kaj prida drugače. Sneg jo povsem prekrije in zlije z gozdnim brezpotjem!
Po prečenju struge zabredem v deviški sneg. V breg zagrizem naravnost navzgor, čeprav dobro vem, da letna pot v bližini vodoravno prereže pobočje in se do koče naposled povzpne v lepo ‘vklesanih’ ključih. Heh, v enoličnem pobočju mi zanjo ni mar, saj je v takšnih razmerah pomembnejša orientacija do samega ‘cilja’.
Gaženje preko kolen mi sproži prenekatero ‘obupano’ kletvico. A v razlog za svoje trmoglavo vztrajanje sem neomajno prepričan - sonce!
Prikopal bom do vrha dedčeve glave, pa četudi na škrge! Da bi le posijalo ...
Že vzpon do lične koče mi dodobra pobere moči, razmere nad njo pa se zdijo še slabše. Strmina naraste, skorja pod gladino pršiča pa me ne zdrži, zapovrh pod njo še nesramno drsi ...
“Saj vem, spet preveč jamram”, si pravim v spodbudo, ko na čase lovim sapo.
V markantnem poraščenem žlebu opazujem stranske ‘pritoke’. Eden na levi me še posebej vznemiri. Hehe, privrejo spomini, ko sem lani vanj prekmalu zabredel v megli, s smučmi na hrbtu in do pasu v pršiču! To je bila borba s samim seboj, ne pa tole revše, ki ga bijem danes!
V bližini grebena naposled prva skromna modrina. Bo drzna dedčeva glava zadovoljš stegnila svoj vrat? Alternative tukaj pač nimam. Na grebenu pa ... joj! Popoln modri safir!
Na dedčevo teme me katapultira!
Debelo uro in pol sem meditiral v zanosu osame, in se obenem, kot razgaljen na odru stapljal s pogledi, ki so se prešerno zaganjali vame ...
V takšnem snegu na vrh ni prezahtevno ...
Planjava, nekoč ...
Spredaj možic pod odejo, zadaj poteg nad Šraj peski ...
Brana. Kako so grmeli plazovi ...
Tamkajle čez se bo tudi treba kmalu podati ...
Kalška, spomladi spet pridem s smučmi ...
Tik pred snegom ... (Staničev vrh)
Novi bivak pod Grintovcem ...
Zeleniške špice nad Repovim kotom ...
Kalški Greben, Kalce, Turna ...
Gneča na Kamniškem sedlu ...
Konj, Rzenik ...
Preljube domače nad poraščenim Črnim vrhom ...
Grintovec špega za Brano ...
Pred potopom v meglo ...
... še zadnji poprask proti Brani ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar