petek, 02. junij 2017

Velika (Koroška) Baba. V kombinaciji z biciklom ...



Kraljestvo Matkove kope ...

Začetek grebena ...

Mogočna Kočna v sivini ...

Mrzla gora s Planjavo v mračnem ozadju ...

Tri Rinke in Skuta z vrha Babe ...

... in z Dolgim hrbtom ...

Res prekrasen greben ...

Malce se je vendar treba prijeti ...

Za slovo divjina Matkove kope z avstrijske strani ...

ponedeljek, 05. december 2016

Stožec, 2.12.2016 ...




Takole nekako ...

Košuta ...

Z Bašeljskega prevala v brezpotje ...

Tamkajle čez gre star lovski prehod ...

Prvi zahteven skok v grapi ...

Saj od spodaj ne izgleda težko, a previdnost ...

Najtežje je za mano ...

Drugi skokec ...

Nad drugim skokom ...

Poljubno naprej ...

Ah ja ...

Takšne in drugačne ...

Po žlebu in  ...

... v popestritev ...

Visoko, v slabi kondiciji ...

Domače ...

Naravnost, kakopak ...

Lepa za telefon ...

Z razgledom ...

Pa še s Kočno ...

Enkrat se živi ...

Kramar'ca kopna kot poper ...

Vrh s poznanim ...

nedelja, 31. januar 2016

Sinji slap nad Jezerskim ...

24.01.2016

Večdnevne nizke temperature mi spodbudijo slo po otipu zaledenelega slapa. Ker se v tovrstno realizacijo ne drznem spuščati sam, kot nagonski miselni podaljšek izskoči izkušeni Lado. Že v prvem sms-u sva zmenjena, navkljub temu, da o razmerah nimava pojma. Širno parkirišče v Ravenski Kočni naju na zaspano nedeljo pričaka skoraj povsem prazno. Med pristopom pod stene kolebava med dvema željama. Teranova smer ali Sinji slap? Vremenska napoved (z)višanja temperatur v bližnjih dneh naju usmeri v led. Že od daleč opazujeva številne naveze v Sinjem slapu. Mimo vstopa v najnovejšo ferato stopiva v grapo, kjer se prikaže prvi, z ledom skromno pocukrani skok.
Med pripravo opreme se mimo sprehodijo trije mladci. Midva sva kajpak že v letih in dokaj okorna, zato jim – tudi, če bi hotela, ne bi zmogla slediti. Počasi pripraskava višje v grapo, kjer je ledu le za vzorec. Izza ovinka se led odebeli. Nad razlito stekleno ploščadjo vzkipi skulptura, ujeta v trenutek. Naiven se vdam brezglavi pregrehi, »Nekoč, bi soliral?« …
Na prvo oko je Lado povsem sproščen med vijačenjem lednega klina sredi slapu, le v največji strmini nekaj zagode, preden izgine za rob. Med polzenjem vrvi sem vse prej kot zasanjan, saj me pokonci držijo redni ledni izstrelki.
»Lado, še pet metrov vrvi!«, razločno bleknem v oddajnik. Po nekaj trenutkih tišine zaškrta,«V redu, pojdi, varujem!« Prvi metri so v čisti užitek, najstrmejši del pod uravnavo pa …
Ravno na najtežjem mestu se led prelevi v trhle ledene sveče, preko in pod katerimi mezi grozeči potoček! S čednim občutkom ter premočenih hlač poln adrenalina pripikam na višje nadstropje. Z blage usedline pod steno zazeva Ladov nasmešek.
»Bravo.«
-»Lado, daj mi trenutek, argh! Zanohtalo se mi je!!!«
Lado kajpak v smeh.
»Tudi to paše zraven.«
-»Ja, saj vem, ampak reže pa svinjsko …«
Povsem premočene rokavice zamenjam z rezervnimi ter zaprosim za vodstvo v navezi.
»Ti kar naprej, kakšen vijak pa vmes le privijači.«, me spodbudi pomirjen odgovor. Naklon je seveda manjši od sankaške brežine v vrtcu …
Izstopni skok Sinjega slapu pod Češko kočo naju pričaka v svečah. K sreči je široko pobočje desno od slednjih izvrstno zalito! Sanjsko plezanje prek debelih valov naju dostavi v pojemajočo ožino, pri ustju katere se vodni kristali razprimejo.
Sanjam ali sem buden?
Trenutek.
Sinji slap, hvala za utrinek popolne prispodobe …


V Sinjega ...

Prvi skok skoraj kopen ...

Nad prvim skokom ...

Za silo ledu ...

Lažji del nad prvim skokom ...

Juhej ...

Že bolj zares ...

Pika, pika ...

Da bi soliral ...

Lado pri vijačenju lednega klina ...

Nad zelo strmim delom ...

Ledena reka ...

K izstopnemu skoku ...

Lep je ...

Spomini na grapo ...

Lado, ...

... mene že zebe ...

Užitek ...

Težko fotografirano s strmine ...

Lado tik pred izstopom ...
Na izstopu skoraj kopno ...
Zaslužen prekrasen večerni pogled ...
Še enkrat Baba in Ledinski ...

Domiselno ...

Češka koča ...

Nad sestopno markirano potjo ...

Nepozaben dan ...