Stane: Kokrska Kočna po zasneženi grapi ...

Včeraj, 13.1.19 se pozno dopoldne končno zopet odpravim v robe. Dragi navržem, da se odpravljam na Grintovec. A me, kot že tolikokrat poprej, povleče po svoje. Že nad poprhano Taško mi priduša Kočna. Predraga, domača, skrivnostna ljubica, ki se ji vedno stežka uprem. Med pogostim bicikliranjem proti Jezerskem me vsakič prevzame in v mislih ji vedno obljubim, da se kmalu oglasim ...

Nad Suhadolnikom jo po zimski bližnjici primaham na Streho. Na razcepu pohodim horizontalno stezico proti Dolcam. Že kmalu sprevidim, da ne bo šlo brez zimske opreme. Snežne zaplatice na poti so nevarne za zdrs, ena me na spustu dodobra prestraši (zračni žepek me vrže iz ravnotežja in z ritjo počepnim naravnost na pot)! Še na Dolcih sledim predhodnikove stopinje, ki zavijejo k bivaku. Melišče proti končni grapi me pričaka za silo prekrito s pomrznjenim snegom. V grabnu pa ... V prvi tretjini na točki, do riti pogreznjen v sneg, skorajda scagam! Zberem še toliko trme in moči, da priplavam do z ledom obiznjenih skal in se s cepinoma potegnim nadnje. Začuda gre ob razpihani steni na desni lažje. Sneg po sredini kot moka, višje pa k sreči le trdež. Na zimzeleno Jezersko pokukam s posebnim ponosom. Pa saj še zmoreš ...

Pozna ura mi ne da miru. Dodobra izmučen se namenim v sestop. Za vrh Kokrske Kočne mi tokrat ni, čeprav bi tudi tjakaj verjetno še zlezel (ob jeklenici skoraj kopno). Pri dnu grape se znajdem skoraj prehitro, vsaj glede na žive spomine na letni markiran sestop (spust s Kokrske Kočne na Dolce je nedvomno najbolj 'našodran' v Grintovcih). V bivakovi bližini se mi dokončno zasmilijo dereze. Z njimi v nahrbtniku ter s cepinom v roki se uspešno vrnem na Streho. V ugašajočem dnevu uživam v igri gamsov, ki se kot za šalo eden za drugim poganjajo čez bližnjo vertikalo ...
Pod strmo Taško ura odbije točno pet (17). Z mačjimi očmi se pretihotapim do avta brez pomoči umetne luči. In svet je spet bolj vesel.