Stane: Kamniški Dedec; pravi zimski vzpon!

24.12.08

S Kamniškim Dedcem sva si že dolgo na ti. Nadvse rad ga obiščem v vseh letnih časih, ob vsakem vremenu. In danes se mi ga je po daljšem času znova zaluštalo. Na izhodišču pri Domu v Kamniški Bistrici sem bil dopoldne pri poznih. A nič ne de. Tura ni dolga. Konkretnejši sneg se prične šele v Klinu, kjer jo uberem po desni poti, ki vodi v Repov Kot. Seveda razpotje poti za na Dedca od Klina ni daleč, ga pa nepoznavalec v neshojenem snegu ne najde. Sam si za orientir levo ob poti vedno vzamem dvodebelno zraščeno bukev, pri kateri zavijem v desno. Po nekaj korakih stopim skozi vratom podoben skalnat prehod, za njim pa v strugo Sedelščka. Na nasprotnem bregu ugledam pod snegom komajda še sledljivo stezo. In ker je sneg docela pomrznjen, sem takoj prisiljen nadeti dereze. Do lovske koče poti sledim brez težav, nad njo pa zagrizem v strmo brezpotje. V strmo? Na misel mi pride, da bi primerjal naklon s tistim včerajšnjim na Jerebikovec. Brez dvoma. Tale na Dedca je precej bolj nabrušen in zavoljo razmer (pomrznjen sneg) bi po vseh pravilih v roke moral vzeti tudi cepin. Ko po napornem vzponu naposled pohodim greben, ki vodi v levo, do vršne Dedčeve glave, ga snamem z nahrbtnika ...

Po krajšem prečenju se znajdem pod ključnim delom vzpona. Ne rečem, na Dedca sem lezel tudi že v snegu, a tole danes ... Tako izdatno zafrajhanega pa še ne! Na kratko si ogledam zadevo, potem pa v breg. Ko pod golo skalno steno stojim v največji strmini, me naenkrat prestraši globok ugrez cepina v sneg. Tu je slednji le na kratko ojužen, močnejši udarec z roko pa ob strani prikaže srhljiv zračni žep. In na levi takisto! Ajej: torej stojim na sumljivem mostičku ...

Skoraj me je obvladala želja v pobeg. A ne. Modro si utrdim dokaj zanesljiv stop in se hrabro potegnem navzgor. Na le nekaj korakov dolgi prečnici v levo je sneg pod steno zgradil luštkano sleme. Čezenj na izpostavljeno, deviško odprto pobočje ter po vseh štirih naravnost navzgor. Vrh je izjemen razglednik, a tokrat drugačen ...