Stane: Jerebikovec nad Mojstrano ...

23.12.08

Saj človek ne bi verjel, če bi mu pravil, kako težko sem se tokrat odločal za turo. Jej jej, kako me je trgalo ... Prej, ko je kazalo, da dež sploh ne misli ponehati, sem rinil tja gor, sedaj, ko je končno posvetilo sonce, pa cagam. Naposled sem se vsled nevarnih razmer v visokih gorah (debela snežna odeja) odločil za Jerebikovec.

Na njem pozimi še nisem stal. In ker je hvaležno kosmat ter izjemen razglednik, edini, ki mu nese oko na vse tri slavne gorske doline (Vrata, Kot, Krma), že vnaprej vem, da razočarati skoraj ne more. Na izhodišče se pripeljem še v trdi temi.

K sreči je pot že uhojena, sicer bi imel precejšnje težave. S čelko gre v strmi klanec povsem brez težav, kmalu si moram nadeti dereze. Čeprav se mi zdi nenavadno toplo, je sneg trdo pomrznjen. Ko že visoko na uravnavi stopim na plan, zmrzal zamenja pršič, a ne za dolgo. Poslednji klanec do vrha pa je znova pomrznjen. Skoraj zavriskam, ko stopim na s soncem odeto teme! Ves čas sem stopal v senci. Bivak, pri katerem sem ob prvem obisku zobal maline, je tokrat globoko pod snegom. Nekdo mu je poizkušal odpreti dveri, a mu naposled ni uspelo.

Nad razgledom po počivajočih gorah pa sem preprosto vzhičen ...

Po sestopu mi je nekaj padlo na glavo in sem se odpeljal še na Korensko sedlo. Sem imel v planu brezciljno malček odkrpljati, a si na koncu premislil. Snega pa tam gori ... (cesta prava bob steza). Nemalo drugače v Kranjski gori ter naprej proti Ratečam. Juhej, teta zima!