Stane: Palec; v kombinaciji s turno smuko ...

30.12.08

Brilijantna vremenska napoved me naravnost sili od doma in vleče v robe! Drago zaprosim, naj bo te dni prizanesljiva z menoj ...

Zjutraj zaspim. V avto se spravim šele okoli devetih. Na parkirišču na mejnem prehodu Ljubelj vlada precejšnja gneča. Med opravo občudujem prosojne meglice, ki trmasto vztrajajo nad zatrepom doline in sem jih z nasmeškom pustil za seboj. Kar pri vozilu nataknem turne smuči ter odhlačam ob robu smučišča Zelenica. Mraz je kot hudir. Seveda - inverzija. Pri popolnoma novi Koči na Zelenici se z zgornjega puklja podam v smer Suhega Rušja. Po skozi gozd močno utečeni turni smučini kaj hitro dosežem široko stransko dolino, ki jo obrobljajo sama lepa slovenska imena (Vrtača, Zelenjak, Palec ...) V tukajšnjem nedrju deviška snežna podlaga nikoli ne vzdrži prav dolgo. Priljubljen zatrep pogosto že kmalu po sneženju turnemu smučarju prav rad preda svojo opojno nedolžnost. V današnjem toplem soncu se nas tu notri kar tare. Prvič tudi sam malček preklinjam pešake, saj so smučino marsikje kar fino naluknjali (res ne razumem; kupiš si krplje, hoja je neprimerljivo udobnejša in lažja, a ne). Spomnim se obiska Poldašnje špice v Italiji. In svojega presenečenja pri Koči Grego, kjer so prav vsi nedeljski izletniki s seboj tovorili krplje ... Na sedelcu nad Žlebom med Zelenjakom in Palcem snamem smuči. Nora ideja, da bi se na slednjih pognal kar s Palčevega vrha, me tukaj mine. Gaz navzgor je že narejena, a proti pričakovanjem ne v okviru letne poti, temveč direktno s sedelca ter po robu.

S težkim nahrbtnikom, cepinom v roki in v pancerjih brez derez zagrizem v breg. Sledi strma ojužena prečnica, za njo pa presenečenje. Tri korake v sestop na severno stran, nad odsekan iztek, kjer pa je sneg zbit in docela pomrznjen. Huh, k sreči mi hribovska pamet še vedno deluje in zimske opreme nisem pozabil doma. Nataknem dereze ter naredim tiste tri korake navzdol, potem pa ... nad menoj srednje strm, a deloma poledenel žleb! No, ta je pa dobra. V roko primem še drugi cepin. Na teme pristopim znova v ojužnem snegu, kjer sem si edini - fantastično! Tako kratko, a ...

Kot včeraj na Krnu, danes kristalna modrina. V Podnu se veselo poganjajo po tekaških stezah. Celoten greben Košute mi jé z dlani. Na sosednji Zelenjak je tudi ravno nekdo pristopil. Izza njegovega hrbta naju pozdravljajo Triglav, Dolkova špica, Rokavi, Škrlatica ...

Na Palčevem križu me preseneti napis: Zelenjak 2020m.

Tik pred sestopom na sedelce srečam dva vzpenjajoča. Mlad par je takisto v pancerjih, brez cepinov, derez. Po opozorilu, da brez vsega do vrha ne bosta prišla (opazno je, da ima ona že tukaj težave), se iskreno zahvalita in sestopita. Nato si on natakne dereze, v roki zagrabi cepina ...

Smučam po spremenljivi podlagi. Po široki dolini Suhega Ruševja me na žalost spremlja kar trda podlaga, sem pa tja pocukrana z napihanimi otočki pršiča. Slednjega je v spodnjem gozdu v izobilju, a kaj, ko se tjakaj 'ne smem' spustiti (bi se moral ob robu smučišča povzpeti nazaj, vlečnica pa je bila že ustavljena), čeprav ... mi je sedaj več kot žal, da se vseeno nisem.

Številnim grapam v Begunjščici trosim pozdrave, medtem, ko me lahkotni zavoji ob robu smučišča vse prehitro vračajo na izhodišče ...