Stane: Cjanovca čez Zaplato; nad megleni pokrov ...

Po petkovem slabem počutju (vročina, vneto grlo) sem se danes sklenil malo razmigati. Popoldne sem jo mahnil proti osamljeni Cjanovci (1820m) in se kar s težavo privlekel do vrha. Presenečen sem na strmih travah pozdravil čredo ovac, ki se ni kaj prida zmenila zame. Med sestopom smo skupaj pričakali sončni zahod. Klopica na vrhu Cjanovce je pravi biser za v gore zaljubljeno dušo! Nedvomno drži, da za polnjenje baterij, ki te nosijo čez neprijetne ovire v delovnem tednu ni treba visoko, niti vedno zahtevno. Globoka umirjenost in sprava s seboj ... očitno se zrelim. :-)