Stane: Venček nad Bistriško dolino; po zapuščenih lovskih stezicah ...

Včeraj popoldne me potegne na sprehod. Odločim se za markirano mačensko pot. Pot na hribovskih kartah ni označena kot markirana, a je takšna že dolgo in ji je naravnost otročje slediti. Iz Mač se po gozdni cesti dvigne v pobočja Kozjeka kjer pri markacijski tablici vskoči v gozd. Tu ji odpovem gostoljubje. Cesta ne gre več prav daleč. Pri njenem izteku se navzgor požene neoznačena pot, ki se izpne na trave pri dnu Zaplate. Moj namen je tokrat drugačen. Od izteka ceste se na slepo usmerim v horizontalo in glej ga zlomka; kmalu se nepričakovano znajdem na udobni lovski stezici, ki me vodi v neznano. Seveda me od veselja oblije kurja polt ...
Ozka stezica je začuda sledljiva brez večjih težav do zgornjega roba strahotnega grabna, ki se s prepadnim pobočjem potegne pod Zaplato. V gozdu pred robom se na kratko povsem izgubi (razrito od divjih merjascev). Potrebnega je kar nekaj orientacijskega smisla, da jo znova ujameš. Po lahnem gozdnem pobočju slabo sledljiva stezica zakroži nad grabnom ter sestopi na nasprotni breg. Ta je v bistvu nekakšno vmesno slemence nad dolino Bistrice, na eni strani obdano s širjavami Zaplate ter drugi grebenom Javorjev vrh - Sv. Jakob. Tudi to sleme nosi svojo stezo. Ujameš jo, če greš po cesti mimo plezališča nad Novo vasjo in odkriješ njen začetek v pobočju pred vstopom v graben. Stezica se vije po strmem slemenu vse do grebena z markirano potjo Cjanovca - Javorjev vrh. Od zgoraj navzdol jo je (če ne veš zanjo) skoraj nemogoče odkriti. Skratka, slednji stezici sledim po slemenu navzdol, a ne prav daleč. V strmih travah naključno opazim odcep v levo, ki me znova potegne v neznano. Domišljija mi buri duhove: "Pa ne da obstaja stezica tudi na levem, orografsko gledano desnem pobočju doline?" Že po nekaj metrih stezica zoprno prestopi graben (nevarnost zdrsa) ter se izza ovinka takoj izgubi. Kako neki mi je uspelo najti ob majhni smrečici nadaljevanje ...
Sledilo je dolgotrajno napenjanje orientacijsko izostrenih čutil. Stezica se je v razgibanem, a ne težko prehodnem svetu večkrat izgubila, pa zopet našla in naposled izpela na samega Sv. Jakoba. Presenečenje je bilo tako popolno. Na razglednem robu za Domom na Jakobu sem špegal na prehojeno pot. Po glavi mi je rojilo: "Neverjetno po kakšnih stezicah sem pravkar obkrožil dolino!" Seveda sem tudi zaključil v tem slogu. Z Jakoba sem se spustil po že poznanem brezpotnem zahodnem grebenu, ki pa že tudi nosi zametke poti.
Bo že držalo. Najslajše avanture so nepričakovane.

P.s. Fotografije je znova prispeval SGS2.