Stane: Kozjek nad Mačami; brezpotni pristop s severne strani ...

Včeraj dopoldne z družinico obiščemo Sv. Lovrenca nad Bašljem. Mala Lucija prav pridno hodi v breg, kar naju z mamico veseli. V koči pod cerkvico si privoščimo vroče krofe ter orenk kofe, kakršnega v dolini ne dobiš. Izlet zaključimo krožno, Lucija malo popleza na kakšnem balvanu, občudujemo marljive mravlje pri delu ...

Popoldne si grem še malo pretegniti noge.
Kozjek nad Mačami je zagotovo redko obiskan samostojni cilj. Markacije se nepomembnemu kuclju ognejo, kar je njegov velik plus. Na razglednem vrhu stoji majhna, na prvi izgled zapuščena kočica, katere lastnik je menda iz naše vasi. Na vrh Kozjeka pripeljeta dve poti. Najlažje sledljiva se odcepi višje na grebenu z markirane poti in se drži grebena. Druga se z markirane poti odcepi v dolini Suhe. Ta pripelje na sedelce na zahodni strani ter po strmem slemencu doseže kočo. Tokrat sem ubral slednjo stezo. A le do strmih sten pod vrhom na severni strani. Tu me zagrabi raziskovalna žilica. Namenim se v strm žleb med stenami, ki od spodaj ne izgleda nič posebnega, a se izkaže za bolj strmega in zahtevnega, kot je sprva kazalo. Pred izstopom moram na zelo drčni in strmi podlagi uporabiti tudi roke. Seveda sem prepričan, da so zgoraj možni prehodi, saj bi bil sestop po tej drči sila neroden. Višje naletim na razčlenjeni svet. Namerno izbiram težje prehode, kjer je treba tudi poplezati. Tik pod vrhom opazim markanten balvan, kjer si rečem, zakaj pa ne. Preplezam ga po levem robu. Pred kočo za čas posedim, ogreje me celo sonce. Sestopim na sedelce ter po dolini Suhe domov. Začuda nikjer žive duše, danes znova dežuje ...