Viadukt Črni Kal s parkirišča pred plezališčem ...
Hoje do plezališča le dobrih pet minut ...
Nekateri ne upoštevajo ...
Znameniti ...
Za prvo smer sem se sam javil (Sara v smeri Lunapark 4a) ...
Tale nam je pa že povzročala probleme (Sonce popoldan 5b) ...
'Soplezalec' na levi ...
Lado v smeri Sonce popoldan. Huh, pred leti da je bilo lažje ...
In še Bogdana ...
Smer Bilabong (5a) po razu ...
Tik pod vrhom se je ustavilo (previsek) ...
Plezalec v bližnji smeri ...
In še eden (v še težji) ...
Najtežje je tik pod vrhom ...
Poizkusim še jaz (na top rope) ...
... in uspe mi priti čez previsek. Seveda psiha na top rope dela drugače ...
Z Bogdano odkrijeva še eno, do sedaj nepreplezano smer (Prestop 4c) ...
Na top rope jo je brez težav zmogel tudi Tim ...
V sosednji smeri pa znani obrazi (saj veste, v enem letu 365-krat na Očaka) ...
Timu je bila tako zelo pri srcu, da jo je ponovil ...
Perspektiva ...
... menja predstave o težavnostih ...
Zoprn detajl le v srednjem delu ...
Spust ...
Lepo sem ga ujel, junaka, v hudo zahtevni smeri ...
Spodbujanje Sare v smeri Prestop ...
In še moja malenkost (Foto Bogdana) ...
Potem pa na bolj sproščene razglede ...
... na grad. Plezalci kot pajki ...
Ojoj! Dobro, da ga mama ne vidi ...
Sprašujemo se, čemu naj bi bil zaprt ...
Sijajen pogled na Črni Kal ...
Za slovo pa ...
... kakopak v toplo morje (22 stopinj). Juhej! 
