Stane: V objemu Matkove kope ...

Prejšnjo nedeljo sva si padla v objem z Matkovo kopo. Že dva dni poprej sem se popoldne po službi v strašni sparini s kolesom zapeljal čez mejni prehod Jezersko, z namenom, da si ogledam snežne razmere na severni strani gore. Po veselem spoznanju, da so pobočja na kopi v celoti kopna, sem jo mahnil nazaj. Naslednji dan se je vreme močno sfižilo, prešla nas je okrepljena hladna fronta in samo upal sem, da meja sneženja ni segla prenizko ...

Tokrat se z avtom zapeljem do rampe v Belski Kočni. Markirani poti sledim do z žično ogrado zavarovanega raza, pred katerim jo mahnem po svoje. Pod grebencem raje sledim kratkemu grabenčku, v katerem je treba za vzorec tudi poplezati (skoraj ni omembe vredno). Skala je fantastična (I), vse skupaj izredno kratko. Višje pridem do lovske koče na Presteralšah, kjer ga hudo pobiksam. Namesto, da bi že nekaj pred njo sledil ne ravno lahko sledljivemu prehodu naravnost navzgor, jo v ogib širnemu rušju nad seboj potegnem daleč naokrog po markirani poti proti Belskemu turnu. Zapovrh me je že od koče naprej spremljal frišen sneg, nad katerim sem bil sploh sila začuden. Aha. Pozabil sem omeniti, kam sem bil sploh namenjen. Tiščalo me je pogledati za neko stezico, ki se mi je nakazala ob prvem obisku Krničke gore. Pod tistim prehodom, kjer stopiš v spodnji del široke krnice med Mrzlo goro in Krničko goro, se mi je namreč tedaj zazdelo, da za prepadni rob med rušjem vodi poseka. Bežna opazka, ki jo je naposled prineslo na plan.
Svojo zablodo sem sklenil končati na čvrstem snežnem jeziku, ki me je vodil proti Savinjskemu sedlu. Jezen na raztreseno bučo sem jo na nekem mestu ucvrl v levo, sledoč stopinje divjadi, ki so bežale poprek. Na strmini čez poraščeno sleme sem ugotovil, da modro sledijo lovskemu prehodu (obžagano rušje). Spust na drugo stran je bil vse prej kot enostaven. Prav tako bližnje nadaljevanje ob stenah, kjer bi zlahka telebnil v globoko razpoko med snegom in skalami. Tipičen primer, kjer pride do izraza tovrstna kilometrina in mirno oko. Po napornem preboju sem se končno znašel ob skali, na katero je nekdo z rdečo namalal 'Krnička gora'. No, omenjenega umetnika sem imel čast celo spoznati. Maloprej sem namreč srečal dva gornika, ki sta me ogovorila v nemškem jeziku. Ko sta uvidela, da govorim slovensko, je eden od njiju zažvrgolel po naše: " Kam jo šibaš? Midva sva že z Mrzle gore. Proti Matkovi kopi? Lovska stezica? Menda bo res nekaj na tem, a jaz je še nisem prehodil. Zakaj pa ne greš raje na Krničko? Sedaj je markirana. Midva sva jo. Pa nov križ je gori. Od lani." ...
Poslovili smo se na hitro. Komentarje sem raje obdržal zase.
Pod prehodom v krnico med Mrzlo goro in Krničko goro končno okusim slast raziskovanja. In kaj se izkaže? Prav sem imel! Obžagana stezica se res potegne na rob, a na precejšnje razočaranje nikamor naprej ... Z malček obtolčenim egom sem skrušen sestopil v dolino.

Pri avtu se odločim, da se zapeljem na Pavličevo sedlo in se malo razgledam z zgornje strani. Parkiram ob postajališču nad kmetijo Lesnik. Vso kramo z nahrbtnikom vred pustim v avtu ter s seboj vzamem le fotoaparat, telefon in ključe od avta. Po neki vlaki se nekako privlečem do gozdne ceste, ki doseže mejni greben. Na naši strani z dobrim nosom odkrijem stezico, ki me pripelje na prvi vrh v grebenu. Čudoviti razgledi! Naprej sledim frišno obžagani stezi, ki se izteče na opustelo planino Jerebičje. S planine stezi zlahka sledim po prekrasnem grebenu, vse do pobočja na levi, kjer se stezica izgubi. A večje orientacijske vrzeli tod ni. Po pobočju se spustim v grapo in jo prečim. Na nasprotnem bregu se nakaže nadaljevanje. A glej ga zlomka. Naenkrat zapazim štirico, ki se spušča v grapo. Še več; gornike prav hitro spoznam! "Kdo drug, kot družinica Stritar!", mi uide.
Med pogovorom mi zaupajo, da so se na Matkovo kopo povzpeli iz Belske Kočne. Kakšno naključje. Opis pristopa (v nemščini) so dobili z neke internetne strani. In da ga nikomur ne priporočajo, saj da je enostavno pregrd ... Ker se niso vrnili po smeri vzpona, jim hitro zaupam, da jim v zvezi s prevozom zlahka pomagam, le stezico okoli Matkove bi prej rad še prehodil, vse do točke, kjer se z nje zavije v brezpotje proti vrhu z južne strani. Ta stezica se mi je pred leti izmuznila z nasprotne strani (Matkove krnice) in tokrat sem se ji čutil kar nekako dolžan ... Obljubim, da jih dohitim med sestopom. Zmenjeno. Poti res odsledim do omenjene točke, kjer se izpolnjen le obrnem ter odkolovratim nazaj; roko na srce, ne ravno v počasnem koraku. Navkljub hitrosti požiram vsak gib sijajnega prečenja!
Skupinico ujamem na Jerebičju, s katerega vnaprej kreneva dva (z Mojco Stritar). Do avta ni daleč, po štirih kolesih Belska Kočna še bližje. Po slovesu se poln novih želja odpravim domov. Matkova, kmalu nasvidenje.