Stane: Repov kot; čez 'Stanetov' žleb ...

Po težkem sobotnem delu na hiši si moški zasluži malo počitka. Popoldne jo znova mahnem v Repov kot. Vreme ni ravno idealno; nasprotno - diši po dežju. Pri tolmunu opustim namero po vnovičnem vzponu na Staničev vrh, saj me je letos verjetno že sit. Zgrabi me slastna draž po raziskovanju ...
Nad tolmuni nadaljujem v smeri Srebrnega sedla kar po grabnu, ki se vleče pod Zeleniškimi špicami. Ker sem ga v spodnjem delu doline nekoč že pretipal, se tokrat namenim vohljanje dopolniti. Manjšim lužicam se ogibam brez večjih težav, nekje na sredi pa me ustavi težaven skok. Navpično nagrmadene balvane bi morda še poizkusil preplezati, če s seboj v rokah ne bi tovoril pohodniški palici, tako pa se raje odpravim poiskati obvoz. Tega najdem na desni brežini, kjer glavno besedo diktira rušnato morje. Po krajšem a izdatnem 'pretepu' se končno prebijem nazaj v graben. Tu me pričakata dve lažji varianti 'izstopa' (dviga na zgornje pobočje, kjer poteka lovska steza), a rad bi do konca ...
Med napredovanjem opazim, da se z zahoda približuje huda ura. Na čase prav orkansko potegne. K sreči imam na sebi windstopper s kapuco, ki blaži 'omrzline'. Na levi skalni pregradi me neustavljivo pritegne lepo razpotegnjeni žleb, ki od daleč izgleda slastno okusen. Zapovrh kaže še najprijaznejši obraz v mišnici, ki se sluti v zatrepu. Ne tuhtam prav dolgo. S palicami okoli zapestij se zapodim vanj. Prek luskastih oprimkov in stopov se dvignem v 'razpoko', kjer me pričakajo večje težave, kot je sprva kazalo od daleč. No, pa saj je pogosto tako - ko od daleč izgleda težko, je po dejanskem potipu precej lažje ali obratno ...
Po tem, ko pazljivo preplezam dva gladka skoka, se znajdem pred izstopom iz žleba. In ta je veličasten, da joj! Nad menoj se prikaže majhna odprtina; pravi pravcati mini preduh, ki pa je na žalost preozek, da bi se skozenj lahko tudi potegnil. Obplezam ga po levi, kar ni ravno težko, a niti lahko (II, izpostavljeno). Celoten vzpon po žlebu, ki ga 'vzamem' kar za svojega, sicer ne presega druge težavnostne stopnje plezanja. Stezico običajnega pristopa na Srebrno sedlo dosežem za gladko ploščo, ki zna biti v mokrem sila nevarna. V opoju žarečih macesnov jo mahnem proti dolini. Preden pa se vnovič potopim v izredno barviti gozd, še malo posedim v travi. Ko umirjen začutim, kar je z besedo težko opisati, sem zrel za sestop ...