Stane: Kalška gora; popoldne za dušo ...

Z bolečim grlom se popoldne odpravim v Konec. 'Cilja' tokrat nimam na dlani. Naključno parkiram pri Žagani peči. O kristalno čistem jutru ni več sledu, nad zatrep pod gorami so se navlekli oblaki. S težkim nahrbtnikom, s kompletno zimsko opremo, se po lovski stezi odpravim proti Kalcam. Pod lovsko kočo srečam sestopajoča, ki mi vznemirita dušo. Lovec na hrbtu tovori uplenjenega gamsa, sledi mu 'stranka' s puško na rami ...

V žlebu nad gozdno mejo zabredem v sneg. Prijetno je znova čutiti mehkobo pod čevlji. Macesni so se na žalost že otresli pozlate, le redki še vztrajajo. Slednjim namenim posebno pozornost.
Nad popoldanskimi sencami zasveti greben Kalške gore. Sence pod njim se začuda ne zdijo odbijajoče, nasprotno - prav pomirjajo me. Brezvetrje vzdržuje prijetno tišino ...

Na greben se namenim povzpeti po svoje. A glej ga zlomka; na delno zasneženem melišču pohodim markirano pot, na katero sem že čisto pozabil in se odvije ravno v prehod, preko katerega me tako ali tako vleče. Najzahtevnejše metre v zasneženi strmini lajša jeklenica, a se ji, kot ponavadi v zadnjem obdobju, molče odpovem. No, med sestopom se vseeno pozdraviva.

Prvi pogled čez rob mi dobesedno vzame sapo! Že spodaj se mi je dozdevalo, da se zna jasnina vrniti, a v takšni sijajni modrini ...
Pod vtisom trenutka v hipu pozabim na ogenj v grlu in slabost v močeh. Kot prerojen stopim na prečenje v desno, ki me pripelje na vrh Kalške gore. Razgledi so neopisljivi, občutja globoka ...

Znova razmišljam o sreči, spominih, danih trenutkih, minljivosti ... Ljudje smo res tragikomična bitja. Kaj vse nam je v življenju pomembno. In kaj vse pomembnega ne!
Sem pa tja me oblije melanholija. V gorah sem bližje vesolju. Iz vesolja je Zemlja 'moder' planet ...