Lanež; divjih pristopov ne (z)manjka ...

Po verižnem bolezenskem stanju v celotni družini jo po dolgem premoru urežem v robe. Slaboten se odpravim na popoldanski potep. Seveda se zgodi pričakovano - ko se znajdem v divjini kar ne morem iz svoje kože. Nagonsko me potegne v raziskovanje. Tokrat sem prečil spodnje stene Laneža, ki jih že dobro poznam. Drzna stečina, ki sem ji sledil me je dodobra namučila. Tik pred izstopom na greben Lanež - Kozjek sem se celo močno ustrašil, da se tokrat ne bo dobro končalo. Slabo razvidna stečina je namreč zavila v hudo strm svet, obdarjen s prepadnimi žlebovi ter neprehodnimi stenami. Nevarnost zdrsa ob morebitnem sestopu bi bila izredna. Na nekem mestu sem moral tvegati in splezati na razgledni rob. K sreči se je izkazalo, da sem dosegel sam greben Lanež - Kozjek. Med sestopom proti kočici na Kozjeku sem se zamislil. Neverjetno kje vse divjad najde prehode! Nedvomno tako divji stečini že nekaj časa nisem sledil. In markirana pot v takšni bližini ...
Zgodba se je odvijala v približku modrega vrisa.