Stane: Stožec; prvič v temi ...

Dolgotrajno trdovratna megla človeka skoraj prisili, da gre zajeti zrak v višave. V zadnjem obdobju mi zdravje res ne služi najbolje, že dvakrat sem namreč ostal brez glasu (kronične težave z grlom). Predprejšnjo nedeljo sem se tako komaj dobro izvil iz objema slabosti, že so me zasrbeli podplati. Čudovito sončno popoldne je bilo treba užiti višje pod nebom. Za kam daleč je bilo seveda prepozno, zato sem jo hribovsko opremljen znova ucvrl kar z domačega praga. Po Mačenski poti sem se malo po svoje povzpel na strme trave Zaplate ter čeznje na vrh Cjanovce. Po dobrih petih minutah sem stal na Srednjem vrhu. Tu se je že začelo mračiti. Z nadaljevanjem poti sem namerno zavlačeval, ko pa me je začelo tresti, sem odrinil naprej proti Malemu Grintavcu. Na novo obžagani markirani poti med Srednjim vrhom in zgornjem delu Dolge njive sem pričakal sončni zahod. Človeku se stori milu pri srcu, ko občuduje pobeg sonca za ožarjeni hribovski rob ...
Kakorkoli, M. Grintavec sem dosegel v medli svetlobi. Potem je šlo z naravno lučjo hitro navzdol. Sestop proti Mačenskemu sedlu sem še nekako zmogel brez pomoči čelke, naprej ni več šlo. Po namestitvi umetne svetlobe pa me je spreletelo. Baterije v čelki so bile skoraj izpraznjene! Priznam, da me je zgrabila panika, saj se brez njene pomoči ni videlo nič (lune nikjer). Miril sem se z mislijo, da me v primeru baterijskega mrka vendarle reši mobilec z led lučko. Nagonsko sem pospešil korak. Pri domu na Kališču me je panika povsem minila, še več - naenkrat sem se počutil povsem sproščenega. Na klopici sem ugasnil še tisti slab žarek in se prepustil usodi ...
Tišina. Trda tema. Prav neverjetno, koliko lučk se premika po nebu. Kot bi bil letalski vrvež na vrhuncu. Sicer pa nebesni svod tako bogato napolnjen z zvezdami, da te mora obliti. Občutek majhnega, skromnega, a obenem veličastnega. Človeški problemi se ti naenkrat zdijo povsem nepomembni. Prevzame te dotik nečesa (naj)višjega ...
Dolina je ječala pod meglo. Otočki svetlobe pod razpenjeno kapo so izgledali prav romantično. Vseeno niti slučajno ne bi zamenjal trenutne postave! Presrečnega se počutim tule, sredi ničesar, sam v vsrku temno svetle usode ...
Lučka je do domačih duri vseeno zdržala. Mestoma sicer z nemalo težav, a izšlo se je. Prvo, kar sem storil po prihodu v hišo je bilo polnjenje baterij. Močno me je vleklo v reprizo ...

Že čez tri dni sem po prihodu iz službe nase navlekel nahrbtniček in hajd, v robe. Tokrat me je tema ujela tik pod vrhom Stožca. Vmes pa znova opiti pogledi na sončni zahod, vijolično Kočno, skulpturaste Julijce ...
Tokrat je čelka odlično služila svojemu namenu. 300 lumnov pač ni mačji kašelj. Skrb, kako bo šlo med sestopom me je kmalu prešla. Umirjena glava je vse skupaj sprevrgla v užitek. Sicer drži, da sem moral pazljivost dvigniti na višjo stopnico, a na varnem Bašeljskem prevalu se mi je vse skupaj zdelo dobesedno užitkarsko. Še prej sem z zgornjega dela Stožca poklical najdražjo in naredil eksperiment. Snop svetlobe sem usmeril proti domači vasi in z okna na severni strani ga je brez težav opazila.
Poleg tega sem med potjo testiral tudi novo pridobitev na mobilniku. Seveda, če se tem novodobnim multi napravicam sploh še lahko tako reče. Gps navigacijski pohodniški program OruxMaps (Android) z konvertiranimi kartami se je izkazal za odličnega! Malo razočaran sem bil le z odčitkom višine (odstopanja od 30-60m), pozicijo na kartah pa je (po)kazal presenetljivo natančno in hitro. Hudo uporabna zadevica. Seveda le kot dodaten pripomoček, ki popestri 'izgubljanja v raju'. :-)