Stane: Pod južnim grebenom Kočne; naključno ...

Prejšnjo nedeljo sem se s prijateljema alpinistoma, s katerima sem pa tja zlezemo kaj bolj konkretnega, na hitro zmenil za turo v hribe. Pogled mi je že dlje časa uhajal proti mogočni Kočni. V ranem jutru se dobimo pri meni na kavi, kar ima za posledico ne ravno zgodnji odhod. K Suhadolniku prikrevsamo z očitno blago zamudo, saj je bilo parkirišče že dodobra zasedeno. A kaj bi to; na travnati jasi z markirane poti z nasmeški na obrazih zavijemo na gozdno vlako, za katero nimamo pojma, kam gre. Nismo ji prav dolgo sledili ...

Opis iz Habjanovega vodnika po brezpotjih smo sicer vzeli s seboj, a kaj, ko je pri meni vsaj v zadnjem obdobju tako - takoj, ko se da, jo ucvrem 'malce' po svoje. K sreči me prijatelja do sedaj iz brezpotniškega elementa še nista poznala, kako bo s tem odslej pa mi je bolj ali manj jasno ... :-) Kakorkoli, bila je ena tistih ta pravih pristno divjih tur.

Kot že rečeno sem z vlake kmalu skočil v brezpotje. Prijatelja sta bila nad mojimi nameni sprva le skeptična, ko pa smo po prečenju nove vlake in pocuku še tretje za rep zabredli v vedno bolj strmo brezpotno pobočje, je bilo v zraku čutiti napetost. Sledenje bolj ali manj skromnim gamsjim stečinam v neznano smer pač ne pusti nikogar ravnodušnega. Ko nam je naposled uspelo prilezti na odprto, je tudi že mene zaskrbel morebiten sestop. Orientacija se je izkazala za izredno zahtevno. K sreči imam za tovrstno početje že nekaj izkušenj. Z odprtih travnikov smo prvič od blizu ugledali ogromno skalnato glavo. Ker je s svojo strmo steno po sredi kazala neprehodno lice, smo se podali v iskanje obhoda. Njena leva stran me je kaj hitro odbila in tudi na desni je sprva kazalo slabo. A glej ga zlomka. Potem, ko smo ob celo iz doline dobro vidni poklini z zagvozdenim balvanom splezali čez strmo pobočje ter po doseženi travni gredini pošpegali za rob, skorajda nismo mogli verjeti, da smo odkrili tako prisrčno speljani gamsji prehod. Izpostavljena gredina ob steni me je s svojo lepoto še posebej prevzela! Nad njo smo stopili na z gruščem posejani plato, kjer nas je znova zaskelelo (megla) ...
Po priplezu na bližnji skalnati kucelj so se pred nas postavila zgornja nadstropja razbrazdane Kočne. Roko na srce, a v vse bolj v tenčico odete grebenske skrivnosti nam naenkrat več niso delovale nič kaj romantično. Od vrha Kokrske Kočne nas je ločilo še debelih 600 višincev ... Ker smo vsi trije odgovorni ljudje, smo se sklenili umakniti. Že po slabe pol ure nas je med sestopom objela gosta megla ... Nižje se je k sreči razkadila.
Nemalo težav nam je povzročalo iskanje pristopne smeri. S tem v zvezi sem se celo od srca nasmejal, saj smo preživljali nepozabne trenutke. Lado je bil nasploh slika in pol. Kot se za njega spodobi, ni skrival svojih iskrenih občutkov: "Pa kdo za vraga sploh še hodi po tako zaj ...... terenu kot je tole?! Razen Škrjančka, seveda. Preklemane drseče trave!" In spodaj v strmem gozdu: "Ajoj, a tukajle dol?! Pa saj je plezanje štirke neznansko lažje od tega! Ko sem na nekem drevesu našel poprej obešeno vejico za pomoč pri sestopu, sva se oba krohotala kot breji žabi. Ob tem je velel: "V gozdu, polnem dreves, je šel obljubit, da bo med sestopom našel na veji obešeno vejico, in glej ga, presneto, da jo je res!" Bogdana je med vzponom le modro molčala. Med sestopom si je olajšala dušo: "Saj sestop mi nekako še gre, ampak med vzponom me je pa krepko tiščalo pri duši, saj si nisem predstavljala takšne divjine. Priznam, da sem bila nemalo v skrbeh, kako neki se bo vse skupaj končalo ..."
Končalo se je dobrovoljno na izhodišču, kjer smo bili vsi trije bogatejši za pristno izkušnjo. :-)