Stane: Plezališče Preddvor; tokrat z nečakoma ...

Včerajšnji praznični dan se je začel zanimivo. Po dopoldanskem družinskem sprehodu sem bil primoran popraviti nedeljsko napako (na obisku pri sestri pozabil mobilca). Ker je vreme še kolikor toliko držalo sem se na vnovični obisk odpravil kar z biciklom. Fino, sem si rekel, dve muhi na en mah - trening za telo in 'odprava spominskega defekta'. :-)
Prav luštno je bilo znova sesti na specialko in se po bližnjicah skozi vasi popeljati proti Zagorici nad Kamnikom. V Kamniku sem naletel še na tri v nogah kar močne fante, ki so brcali v isto smer in moram priznati, da sem pred svojim ciljem tempo komaj še (z)držal! Oni so jo mahnili naprej proti Črnivcu (ali Kamniški Bistrici), sam pa sem odrešujoče zavil v stran. Pred sestrino hišo se mi je čas vožnje ustavil točno na uri (33 km).
Po pograbljenem telefonu in krajši debati sem jo hitro ucvrl nazaj. Priganjale so me grozeče plohe. V Kamniku sem zavil na konkretno bližnjico proti Šenturski gori. Seveda je ta bližnjica tudi konkretno zahtevnejša od trase prihoda (strm klanec na Sidraž). Pa mi je tudi tam kar nekako šlo, a tik pod vrhom klanca se je na žalost zgodilo ...
Rezek kovinski zvok je napovedal težave. S počeno špico (napero) sem še pritelovadil do vrha klanca, tam pa je bicikel dokončno 'zaribal'. Zadnje kolo (obroč) je namreč zvilo do nevozne mere. K sreči smo v dobi mobilcev. Po nekaj klicih me odrešita nečaka, pri katerih sem ravnokar bil. Potem, ko me pobereta, se spotoma zapeljemo še na pijačo, s katero se skušam odkupiti za uslugo. Za mizo beseda navrže besedo in kmalu smo zmenjeni, da jima razkažem še domače plezališče nad Preddvorom.
Seveda niti slučajno nista pričakovala, da ju bom obenem tudi že krstil. :-)
Kakorkoli, odlično jima je šlo in kar je najbolj pomembno, konec dober - vse dobro.