Stane: Zeleniška v Begunjščici; kratka, konkretna in sladka ...

Znova v grapi. Znova z Bogdano in Ladom. Tole poslastico si je Bogdana ogledala med špancirom prejšnjega dne in kar ni ji dala miru ... :-)
Z Ljubelja jo mahnemo proti Centralni grapi v Begunjščici. Malček naprej ugledam zavito drobnico, ki se delno zakrita pne v višave. Pobaram Bogdano: "Grem stavit, da imaš tistole v čislih!" Širok nasmešek pove vse.
Grapica/smer je že od daleč kazala kar resen obraz, saj smo v njej opazili kopen skok, ki nas je med vzponom navdajal s skrivnostnostjo. Roko na srce, nanj smo v resnici kar hitro pozabili, saj je težavnostni tempo naraščal vse od začetka. Vstopna strmina nas je sprejela lepo okrašena s trdim snegom in ledom v ozkem žlebiču, nato je šlo nekaj časa lagodno. Pred prvim odkritim skalovjem pa me je že zaskrbelo. Lado ga je obšel z desne strani po sila tenki snežni odeji ter višje uredil varovanje. Midva z Bogdano sva ga 'napadla' kar 's fronta'. Sprva ni izgledalo pretirano težko, a se je kmalu izkazalo drugače. Kakorkoli, nekako sva se oba skobacala čezenj in že sva stala pri Ladu. V neposredni bližini je na nas prežal drugi skok, ki smo ga občudovali z vznožja Centralne. Pod njim smo odkrili gurtno s klinom, nad njim pa urejeni štant, nad katerega je Lado (po preplezanem skoku) zabil še dodaten klin. Skok sem preplezal kot zadnji in moram priznati, da mi je malo pobelil lase. Tik pred izstopom sem namreč za hipec obtičal. Levi cepin sem že poprej zagvozdil v luknjo pod previsno skalovje in se z desnim hotel zavihteti nad skok, a stopa za desno nogo enostavno ni bilo (gladko)! Ko sem se z desnim cepinom vendarle stegnil nad skok ter ga zapičil v led, pa levega cepina nisem mogel izvleči spod skal! V takšnem primeru je modro hitro razmišljanje ... Vse sem stavil na dobro zapiknjen desni cepin (in stop pod levo nogo) ter se skoraj obesil navzven, da sem nekako izvlekel levi cepin. Ko sem slednjega končno privzdignil nad glavo, je hitro zapel (dobro ugriznil v sneg nad skokom)! Aleluja. Svet je znova ozelenel in težav pri vzponu je bilo s tem praktično konec. Greben smo dosegli z veselim popikom v krasnih razmerah. Tam smo se usmerili desno (navzdol). Seveda, ti šment, ko pa se nam je spet vsem mudilo ...

Grebenec je nudil lepe razmere za spust (trd, pomrznjen sneg), a kratek, izpostavljen detajl nam še ni pustil zadihati s polnimi pljuči. Z vstopom v izrazito široko grapo, lepo vidno od spodaj, pa so se tudi tem napolnila krila. Kot bi mignil smo se znašli na izhodišču pod Centralno. S poljubom v slovo smo odhlačali proti Ljubelju.