Stane: Storžič; končno tudi po Kramar'ci ...

Pa sem na Storžiču končno popikal tudi Kramarico - slovito grapo na severni strani gore. Letošnja zima sicer precej skopari s snegom, a moram priznati, da so razmere, ki že nekaj časa vladajo v hribih, vseeno precej obetavnejše od lanskih, ko si človek skoraj ni upal v robe (nepredelan suh sneg, stalne nizke temperature, posledično plazovi) ...
Z Bogdano in Ladom smo obiskali že prenekatero zahtevnejšo gorsko podobo in tudi tokrat je bilo temu tako. Povabila sem se silno razveselil; še toliko bolj, ker gre po novem za mojo novo hišno goro ...

Čeprav nismo bili ravno zgledno zgodnji smo se proti vstopu v smer odpravili sami. Prvi skok v grapi nam je že delno nakazal razmere, ki nas utegnejo čakati v nadaljevanju (kopno), a k sreči ni bilo tako hudo. Omenjeni skok smo obšli po levem žlebu, kar pa sploh ni povsem nedolžno dejanje (strmo, precej krušljivo ...). Lado je pravilno ocenil, da bo bolje uporabiti varovanje (do vrha ga potem nismo več rabili). Nad žlebom smo z veseljem stopili v lepo zalito grapo. Ta nas je pripeljala pod strm skok, iz katerega smo se po prehodu na desni po ledu in skalah povzpeli do ličnega bivaka, ki nudi lepe razvede na nadaljevanje smeri. Po vpisu v knjigo smo se podali proti strmini. Skromne sledi predhodnikov so bile še zadovoljivo vidne za neubadanje z orientacijo. Po strmem prehodu med rušjem znova vstopimo v izrazito grapo, pri katere izstopu nas pričaka z ledom ozaljšani skok. Že od daleč sem ocenil, da ga bom zmogel brez varovanja. Z Bogdano se vanj zakadiva skorajda istočasno. Jaz kar naravnost po ledu, ona po desni, kjer prevladuje sneg. Na koncu je primorana splesti še kratko prečko. Lado se nama kmalu pridruži s pohvalo. Po kratki, a zelo zopni prečnici v desno (sipek sneg) že pomislimo, da je tehničnih težav konec, ko nam jo tik pred ugledom izstopnega žleba zagode še zadnji zaviti skokec. Kot prvi znova ocenim, da sneg in led dobro držita ter da bo šlo brez varovanja. Lado le nečimrno pogleda in me opozori, naj nikar ne pretiravam brez potrebe, a ga kljub temu prepričam, da ni prehudo. Nad njim zadihamo s polnimi pljuči. Vrh Storžiča čutimo na dosegu dlani. Zopet 'pobegnem'. Proti sončnemu robu me nese breztežnost ...

Za skrajšan zaslužen počitek sem tokrat kriv jaz. Na žalost se mi mudi domov, zato na sončku ne posedamo dolgo. Proti izhodišču se naposled namenimo skozi Peto žrelo, ki se v primerjavi s pristopom zdi prav nenavadno lahko. V dolini seveda žarim od sreče. Kramar'ca, pa še kdaj!