Stane: Jalovec; v znamenju Blažejevega preduha ...

Na Jalovec sem se pred tokratnim obiskom povzpel le enkrat. Bilo je pred mnogimi leti, ko sem bil kondicijsko navit kot struna, ki se zlepa ne umiri. Takrat sem goro premeril prek njene Škrbine, zahtevne južne stene Goličice (varovana pot, a večinoma le s klini), po dosegu vrha s spustom na Kotovo sedlo ter povratkom v izhodiščni Tamar. Tura se mi je zdela tehnično kar zahtevna, pa tudi sicer, čeprav sem bil pri avtu že ob treh popoldne. Kaj pa navihan teliček ve ...
Pred dvema letoma sva se proti kristalu namenila z drago. Pozimi skozi na gosto obiskani Ozebnik. Takrat do vrha nisva prišla (zavoljo slabih razmer ni nihče), sva pa obsedela na vrhu Ozebnika, ožarjena v slepečem spomladanskem soncu. Objeta sva si bila edina – kaj bi lepšega!
A priznam, da je me je kljub vsemu med sestopom pri srcu kar krepko stiskalo, ko sem pomislil na turne smuči. Razmere za spust so bile naravnost odlične. Spodaj sva si ogledala še nov, podmorniški bivak ter v pizzeriji zaključila krasen dan. Dolgovezim?
Tokrat sem si zaželel gore s širnim razgledom, še nepoznanim dostopom … in 'morda' še kaj … :-)

Na prosto sredo se čez Vršič zapeljem v Zadnjo Trento.
V temni dolini se z izhodišča za Bavški Grintavec po markirani poti poženem v breg proti Zavetišču pod Špičkom. Napredovanje v gozdu ni ravno prijetno, saj bi za nerazgledno pot marsikdo rekel, da je dolgočasna. Zmotil se ne bi veliko. Na razpotju nad lovsko kočo izberem desni odcep. Nedaleč me nosi mimo oznake, ki pravi, da grem proti Malemu kotu. Seveda sem si hitro na jasnem, da bom Zavetišče pod Špičkom spoznal šele med sestopom. Tudi prav. Oziroma še bolje! Tura bo krožna, kar je najlepše. Ko stopim na plano v hipu uvidim svoj položaj. Prijetna stezica me pripelje pod južno steno Goličice, vso prepojeno s toplim jutranjim mirom. Nebesni svod se blešči z nedojemljivo čisto modrino, ki bo z višjih nadstropij kristala prehajala v vesoljno črnino. Odtenki, ki v človeku zbudijo prvinski občutek sreče …
Ob steni na glavo poveznem čelado, na rukzak navežem palici in zaplezam z namero – le skala (nameri sem zvest do konca ture). Po krasnem vzponu čez steno stopim na meli. Pregrizem jih brez večjih težav. Z roba, s katerega mi pogled najprej trči v Veliki Ozebnik pa me razgledi prvič do obisti prevzamejo. Oprani vršaci z vseh strani! Ko nasitim tudi fotooko se odpravim proti Jalovčevemu temenu. Izpostavljen greben mi do konca zmeša glavo, saj se vseskozi zdi, da mi cel svet leži na dlani. Tik pod najvišjo točko zmotim rogače. Počasi se umaknejo v mirnejši svet, čeprav si želim, da bi me ne imeli za grožnjo. Na vrhu ne samevam prav dolgo. Kmalu se nas nabere kar lepa gručica, ki pa se začuda hitro razblini. Ko zopet ostanem sam, mi ni prav nič več jasno. Še maloprej sila zgovornim gornikom se je očitno peklensko mudilo v dolino … Tudi prav. Da ne rečem še bolje. Židane volje sedem k počitku, za dušo, oko in telo. Misli ponese v opojno brezčasje …
Razmišljam o življenja prelomnicah, ki so se mi v zadnjem obdobju zgodile ter eni, ki se nahaja tik pred vhodnimi vrati (pozneje ji nisem pustil vstopiti). Tuhtanje prežema kipeče okolje, polno sladkih signalov. Življenje ni vedno lepo, a živeti ga polno je srž in draž.

Sestop proti Zavetišču pod Špičkom mine v previdnem koraku, ker se pot v veliki meri vije prek izpostavljenih pobočij. Pred kočo stopim s prešernim nasmeškom na obrazu. Prijazni oskrbnici se z veseljem zapleteta v pogovor z menoj, ki je vse prej kot dolgočasen. Pred odhodom ju pobaram po informaciji, za katero se nisem niti približno pobrigal …
»Blažejev preduh? Poznata?«
»Seveda poznava. Sva ga pri prvem iskanju kar hitro našli. Ga sploh ni tako težko najti, kot natolcujejo! Ti kar tamle doli pod stene, pa prečno čez meli in malo navzgor, pa boš pri njem. Naprej se tako ali tako ne da …«
»To bo pa očitno res mala malica za brezpotnega lisjaka, za kakršnega se napihnjen imam!« In grem …

Pod skalno pregrado stopim v brezpotje. No, resnici na ljubo gre tam že skromna sledica (možici). Ta ne niha kaj dosti v višini, le pod ogromnim stenskim zatrepom se rahlo spusti in za markantno glavo izgubi v posutem terenu. Na nasprotnem bregu zatrepa se znova povzpnem čez trikotno melišče ter nadaljujem v začrtani smeri, le da tokrat čisto ob stenah. Pri njihovem koncu stopim na rob zalomljene grape, ki ga krasijo trije možici. Na skali rumena puščica usmerja navzdol, na sredi grape se sveti taistobarvni krogec … Khm. Razmišljam. Očitno sem moral preduhec grdo sfaliti, saj s spustom po grapi pridem v jutranji Mali kot. Nič. V izdatnejši preži bo treba nazaj. V steni nad sabo iščem preduhe. Eden se mi nakaže visoko v strmini nad trikotnim meliščem. Časa ne izgubljam. V neznano zabredem kar s palicami v rokah, čeprav mi zadeva vse bolj smrdi, ko uvidim, da vzpon ni ravno mačji kašelj. Pri manjši votlini sprevidim napako. Nagruščen sestop mi ni prav nič povšeči, previden sem, kot bi nosil jajca v žepih. Na blaženih travah sežem v nahrbtnik.
»Boris, pozdravljen!«
Začudeni glas se ne umiri.
»Stane, ja kaj pa ti?«
»Za pomoč bi te prosil. Blažejev preduh …«
In potem sva zapadla v čarobni vrtinec napotkov in smeha, na kratko tudi skrbi, a na koncu le vdela … Hehe, me je prijatelj gonil sem in tja (bolje rečeno gori in doli), da sem kar z belimi gledal. Brez kaplje pijače v pomoč, ki je že zdavnaj pošla. Seveda je bilo vse le stvar izhodiščnega nesporazuma, zavoljo katerega si človek ustvari svojo predstavo poteka, ki pa je lahko za izgubljenca bridko izkrivljena. Pri zgornjih možicih nad spustom v grapo naposled ugotoviva, da sem že bil nad preduhom, ki ga po novem pokažejo rumene oznake … Sijajen naraven preduh me pljune na meli, čez katera dosežem pristopno stezico v Mali kot ter naprej v dolino.

Boris, najlepša hvala. Brez tebe bi Blažeja izpustil …