Stane: Staničev vrh; po neznanih prehodih mimo Kamniške jame ...

Sončno nedeljsko popoldne namenim krajšemu izletu v gore. Ker časa za obisk kakšnega oddaljenega griča ni, jo znova mahnem proti Kamniški Bistrici. Dolina me pričaka zasičena z avtomobili, prav vsaka špranja je zapolnjena z jeklenim konjičkom. Prostor za svojega najdem pod mostom v Beli, kamor le redko kdo zaide. V bližnjem potoku si ob prestopu namočim noge, kar po žvotcu požene življenje in v duši veselje. Ko sonce opravi svoje, se odpravim proti slapu Orglice. Tam množicam pomaham v slovo ...

Po lovski stezici pričnem z vzponom v Kamendol. V bistrem potočku napolnim flaškona ter na nasprotnem bregu pocukam še ožjo sledico. Višje se steza izvije na travnato sleme, kjer jo v strmini ljubosumno prerastejo goste trave. Na gozdni 'čistini' zopet bolj vidna pokuka na plan in se kmalu usmeri proti Kamniški jami. Tu se moji čuti še bolj okrepijo. Pod jamo vstopim v skrivnostni brezpotni svet ...

Po robu sestopim do lahnega prehoda na desno čistino, kjer s pogledom navzgor vzbrsti 'starodavna' želja. Že ob nekdanjem prehodu čez ta divja samotna pobočja (od Kamniške jame do Špegarce) sem se na začetku prečenja spraševal: »Kdo ve, če bi šlo tamle gori vse do grebena?« Tokrat ponižen pričnem z iskanjem svetega grala ...

Strmo skalno travno pobočje najprej premerim z očmi. Občutek mi veleva, naj ga preidem po neizraziti vboklini od leve proti desni. Tako tudi storim. Še pred potipom skalnega žleba trčim ob prekrasen spodmolček, pod katerim se pobožam z bujnimi travami. Nad žlebičem se odgrne nova skrivnost. Za skorajda otroško igrivo nadaljevanje predme leže travna gredina, ki bi morala vsakega pristnega brezpotnega kozla stisniti v dar! Še preden pa ji v zahvalo globoko v sebi zaukam, me firbec potegne v desni zatrep. Moram, enostavno moram preveriti, če skalni zapori popušča kak' šibek člen. Več od gamsje sobane (in štirke na zidu) ne najdem ...
Spustim se na travno gredino ter se povzpnem v z balvani nagvozdeni graben. Nad njim se naklon znova na kratko unese, prehodom pa še kar ne jemlje moči! Po skrotasto travnem pobočju se povzpnem naravnost pod stene, kjer me pogled v desno močno razveseli. Vse do rušja v grebenu se namreč pne lagoden prehod; prava pravcata nagruščena linija, ki je še slepec ne bi mogel zgrešiti. Ob spremljavi hudomušnih skulptur ji zvesto sledim.
V rušju se vleku na kosmat greben odpovem ter jo raje mahnem v markantno škrbino med prvim in drugim skalnatim vrhom, kjer me pričaka strahotna krušljivost. Pazljivo priplezam na teme prvega vrha, za katerim se v smeri Staniča odpre rušnato morje. Na hudo zaraščen greben sestopim po desnem pobočju, čezenj pa mi ne uide nekaj padcev v prazno. Ker sem tu preko nekoč že lomastil v nevihtnem dežju, mi je približno mesto pobega poznano. Tam se usmerim desno navzdol ter kmalu padem na Zelenico - pozabljeno planino, ki grebenu daje ime. Za manjšim balvanom v njenem vogalu pohodim komaj vidno stezico, ki me skozi obžaganino mirno pripelje nazaj na greben. Tamkaj se zlije s pristopno na Staničev vrh. Seveda se vzponu na vrh ne morem upreti. Kako neki le; v razliti popoldansko-večerni oranži, topli, čvrsti skali, kristalno modremu svodu ... Med plezanjem sem navdušen nad številnimi šopki Zoisovih zvončic, ki mi cingljajo v pozdrav.
Na temenu sedem k počitku, za katerega sklenem, da bo trajal in trajal ...

Bosonog se predajam razgledom. Čudno, a s tega vrha se jih ne nasitim. Tokrat so še posebej odlični, saj zrak skopari s soparo, večerni pridih pa ne s sencami. Potem, ko predelam številne spomine na obiske teh koncev, se poglobim vase. Globoke, velike misli me prevzemajo pri tem, a na koncu v dolino sestopim s skromno največjo; Življenja sreča se nahaja v majhnih rečeh. Nauči se jih dotakniti!