Stane: Planjava čez Zeleniške špice; med Nebesi in Zemljo ...

Dopoldanska odločitev ni bila lahka. JZ greben Kočne ali Planjava čez Zeleniške špice? Ker se me je po prebujenju še vedno držala rahla utrujenost prejšnjega dne (dopoldne služba, popoldne delo na hiši) je (tudi) zavoljo bližine prevladala slednja.
Ker tura sploh ni tako kratka, sem se zapeljal na Jermanco. Pričakovane težave s parkiranjem so se seveda uresničile (državni praznik). Izdatna gozdna poseka je vse skupaj še malo začinila. No, nekako sem le še našel dovoljšno mero prostora za svojega konjička. Po zgornji poti sem jo mahnil v Repov kot.
Še pod tolmuni sem prvič prehitel mlad zaljubljeni par (med celotno turo sem ju kar trikrat), ki se je na Planjavo namenil prek Srebrnega sedla. Nad tolmunčki sem zavil v pristopni graben na Staničev vrh. Po njem sem namerno iskal malce težje prehode, da se žvotec navadi iskre pozornosti, ki jo potrebuješ pri prečenju špic. Na Staničev vrh sem se povzpel izredno lagodno. Pogled z njegovega vrha čez greben Zeleniških špic pa me je kar presenetil. Sicer sem pričakoval še koga s podobnimi mislimi, a da bo na grebenu skorajda gneča ...
S Staniča se previdno spustim v prvo škrbino. To je tudi najtežji detajl prečenja (II+), a resda le zavoljo neogretosti. Dejstvo je, da celotno prečenje zahteva popolno zbranost, saj je zahtevnih prehodov več, izpostavljenost pa je mestoma izredna. Tudi z ponekod 'opevano' brezskrbno orientacijo se ne bi popolnoma strinjal, saj se da tudi zaiti. Še posebej nevarno zna biti kakšno zmotno spuščanje v močno krušljiv stranski svet grebena. Se pa res da dobro slediti sledem predhodnikov (na lažjih odsekih prečenja stezica).
Tokrat sem pred najlepšim vzponom prečenja naletel na nezgodo. Pod Velikim Špicem, ki slovi po neizmerno uživaški plezariji v kompaktni skali, imenovani kar nebeška Lojtra (II), se je možakarju odlomil oprimek. Tu moram poudariti, da je 'sfalil' najlažjo smer vzpona, saj se je proti vrhu V. Špica namenil po zahtevnejšem žlebu kar naravnost navzgor (lažje gre po desni strani grebena). Kakorkoli, imel je veliko srečo, da se je na dnu žleba ustavil, saj greben Zeleniških sicer napake ostro kaznuje. Potem, ko sta ga oskrbela dva naključna gorska reševalca, je ponj priletel vojaški helikopter.
Na vrhu V. Špica se zazrem v nadaljevanje grebena. Srebrno sedlo se mi zazdi še kar daleč. Do njega prikolovratim v božanskem poplezavanju v čvrsti skali, tokrat malce drugače kot ob lanskem prvem obisku. Na blaženih travah obstanem prijetno utrujen, a ne preveč za vzpon na teme Planjave. Začuda se mi nihče od predhodnikov ne pridruži v namenu. Manjšo snežno zaplato 'obidem' z direktnim vzponom čez markantno 'glavo' na poti in po slabe pol ure vzpona že stojim na Planjavinem vrhu. Nad soparno sivimi razgledi sem malček razočaran, a ne preveč. Na dolgo uživam v trenutku, ki ni dan prav vsakomur.
Po krajšem razgovoru z Češkim parom (razložim jima, kod vodita markirani poti proti Ojstrici) se poslovim. Mimogrede, tik pod vrhom sem v drugo prehitel par, ki se je na Planjavo namenil čez Srebrno sedlo. Z vrha sta se tudi dokaj hitro poslovila (v tretje sem ju prehitel v Klinu, kjer smo se drug drugemu prešerno zasmejali).
Proti Jermanci sem po dolgem času sestopil čez Srebrno sedlo ter skozi Repov kot, kar mi je neizmerno dobro delo. Kaj reči za konec? Kmalu spet pridem, juhej!