Stane: Križevnik; na meji odcvetelih macesnov ...

Iz Podvolovljeka se mimo domačije Planinšek pripeljeva na planino Ravne ravno v trenutku, ko se megla umakne kristalni modrini. Razpoloženju posledično v hipu zrastejo krila. Cesti s planine slediva nedaleč proti vzhodu ter pri njenem izteku pohodiva široko markirano pot. Že po nekaj korakih sva v macesnovem gaju! Vrhunski razcvet sva sicer za las zamudila, saj je bil pojemajoči lesk z vsakim višinskim metrom opaznejši, a še vedno sijajen. Po prestopu čez leso bi v bližini lahko izbrala stezo proti planini Polšak, a sva na neizrazitem rebru raje stopila na takšno, ki ji je v pravo smer precej težje slediti. Nepregleden razgibani svet, po katerem se vije, premore kar nekaj križišč, ki zlahka hitro zavedejo. Na nekem mestu sta se najini poti razšli. Draga se je vrnila proti izhodišču, sam pa se vrhu Križevnika nisem mogel upreti. Urno zastavljen korak po lahki stezici me je kot veter nesel proti temenu. Prvi pogled na severno stran ni bil ravno briljanten. Sonce je namreč že skrilo prodorne tipalke in sramežljivo klonilo proti obzorju. Nad senčno dolino se je zasvetil le Strelovec, preljubo Krofičko ob njem pa je že načela tema. A na vzhodu ... vzhod je prekrila čokata podoba spodsekane Raduhe, nesporne kraljice ture nasploh! Ta dan se je zadnjič v tem letu nasmihala s toplim, kopnim obrazom. V naslednjem jutru jo je že belil prvi izdatnejši sneg. V sestopu sva se z drago zavoljo nesporazuma ‘malce’ zgrešila, a ni bilo hudega. Usoda je očitno želela, da se za konec spoznava s prisrčnim hribovskim parom, kar pa je le zaokrožilo pohajkovalno veselje.

P.s. Izlet je tehnično povsem nezahteven, orientacijsko pa kar precej. So pa trenutno del obvezne opreme tudi turne smuči ... :-)