Stane: Rzenik; s smučmi čez Veliko Planino ...

17.01.09

Ker si na petek privoščim le dobri dve uri dopusta, šele ob 12h parkiram pred gostiščem Kranjski Rak na prelazu Volovljek. Kaj dosti se ne sekiram, časa za dušo bo vseeno dovolj. Vreme je vse prej kot rožnato; že tako brezbarvno sivino od zgoraj stiska še težka megla.

S smučmi na podplatih jo mahnem na Rakovo raven. Od tam po zasneženi cesti v smer proti Kisovcu ter kmalu za markacijo, desno v breg. Slednja me pripelje na Gojško planino, kjer jo v gosti megli ucvrem proti Mali planini. Srčno upam, da se bo do povratka vidljivost izboljšala, saj mi smuči med drsenjem prek morja pršiča dobesedno predejo! Pri Domžalskem Domu še nič ne kaže na morebitno spremembo, ko pa se začnem dvigovati po Poljanskem robu, nad naseljem na Veliki Planini, naenkrat potegne le rahla sapica in ... krščen Matiček - nebesa!

Jasnina, kot je že dolgo ne! Takšna vizuelna sprememba zna biti pravi šok za oči, da razpoloženjskega ne omenjam ...

Ves na trnih od navdušenja se sprehodim do Gradišča, kjer se nahaja najvišja točka Velike Planine (1666m). Preden pa odsmučam po smeri pristopa, mi kristalno čisti razgledi privabijo solze sreče v oči. Z Gojške planine se proti Rakovim Ravnem, raje spustim skozi gozd spod Sončne Griče, kjer se vijug po pršiču izkaže kot vrhunec izleta. Pri avtu sem v nekaj minutah.

Prelestne snežne razmere (vsepovsod pršič), me na Planino premamijo tudi v soboto. Le da tokrat s časovno celodnevno napolnjeno malho. S takšno se pa lahko že kar daleč pride ...

Priznam, da nisem niti dvakrat pomislil na to, (do) kam bi me lahko nemara odneslo. Želja, jasna kot petkovo sinje nebo, se je zataknila na Rzeniku ...

Misel na prekrasno pohajkovanje vzdolž celotne Velike Planine, mi krajša vnovično vožnjo na prelaz Volovljek. Tokrat je izhodiščno vzdušje drugačno; depresivne megle so z nočjo izpuhtele, mavrično obarvane misli pa so že tukaj vesele. Kot neugnan teliček se zaženem proti Zelenemu Robu. Na ovinku pred njim se pri smerokazu, ki kaže proti planini Dol usmerim v desno, na zratrakirano 'gaz' (tekaška steza). Po krajšem spustu mi na 280 stopinjskem ovinku postane jasno, da sem ta pravo smer zgrešil! Seveda vem, da se planina Konjščica, na katero moram priti pred spustom na Dol, nahaja nekje tam spodaj v levo. In ker se mi nazaj ne da, prečim v 'goščo' na slepo ...

Brez psov na smučeh se prebijam v globokem pršiču, v stilu gori in doli do razglednega roba, kjer se strmo pod menoj končno pokaže planina Konjščica. Nanjo se spustim za nosom po desni, iščoč najlažjih prehodov (vijugov) med gostim vejevjem (auč).

Za meddrevesni slalomski spust s planine Konjščice na planino Dol, bi rekel le eno; božansko!

Spodaj sem po vnovičnem nadetju psov na smuči, v nasprotnem bregu kmalu ujel in prehitel 'turno družino'. V spolzkem suhem snegu sem s smučmi na nogah trmoglavil do konca. Iz dimnika stanu na Rzeniški planini se je kadilo ...

Proti Rzenikovemu temenu sem pričel vleči špuro po svoje, čeprav sta proti vrhu že (s)hodila dva peš. Prav luštno je šlo, saj se ni pretirano ugrezalo. Kot bi mignil sem bil na vrhu. Na žalost pa mi lagodno uživanje na vročem sončku ni bilo dolgoročno usojeno. Čas za povratek je neusmiljeno priganjal ...

Seveda se prekrasnim razgledom tudi tokrat nisem odrekel, le užil sem jih precej bolj na hitro kot ponavadi. Po skromni malici mi ni preostalo drugega, kot da počasi nadenem smuči. Dozdajšnjim trem uživačem na vrhu, se kmalu pridruži še tista turna družinica. Znova se pozdravimo, potem pa sam zaorjem ledino ...

Spust na Rzenikovo planino je dobesedno sanjski! "So sploh možne boljše razmere?!," razmišljam med lagodnim vijuganjem. Slalom med drevesi do planine Dol ni dosti drugačen! Na slednji mi je v globokem pršiču bilo kar hudo, ker se je ves spust končal tako hitro. Še tretjič ta dan na smuči znova nalimam kože, pa zopet v breg nazaj proti Konjščici. Do Zelenega Roba je šlo prav hitro med nasejanimi hiškami. Proti Domžalskemu Domu tudi za vzorec poganjanja (ravno), spust na Ravni pa znova spod Sončne Griče (globok pršič med drevesi, juhej)!

Travniški podpis nad Rakom potegnem za piko na i.