Pred kratkim sva se s prijateljem odpravila čez mejo. Iz Rablja sva se po markirani poti povzpela v kraljestvo macesnov, ki so na žalost največji sij že odžareli. A ni, da bi se pritoževal. Barvno slepilo je bilo še kako prisotno! Povzpela sva se na vrh Velikega Grintavca, najvišjega veljaka v sijajnem mejnem grebenu, o katerem sem že pisal na Gore-ljudje. Začuda sva naletela na povsem kopne razmere. Sedaj komaj čakam, da nekega dne tja gori pospremim tudi malo Lucijo. To bo znova lepo.
Zahodni Julijci iz nebeškega naslonjača ...
Najvišje izstopajoči je Viš ...
Rabeljske špice. Prav kmalu ...
Vrh V. Grintavca na levi ...
Razgledni prvak ...
Na sredini Kopa (Poldnik), levo divji greben ...
Jerebica, Rombon, Kaninsko pogorje ...
Nov most proti Strmcu ...
Na sredi kraljevski Montaž (levo Viš, desno V. Nabojs) ...
S Poldašnje špice (desno) že s smučmi ...
Oko se od sreče najbolj rosi zavoljo Krniške špice ter Male lojtrice pod njo (desno) ...
Kako rad bi našel samosvoj pristop (Rabeljske špice) ...
Ko nastopijo barve ...
Igrivo dostopen Veliki Grintavec (z druge strani) ...
Ja, skoznje gre neopisljiva markirana pot ...
S kipenjem napolnjen ...
