Stane: Velika Planina; moker, zahteven sestop ...

Deževnim dnem ni videti konca. Že res, da Naravi toliko vlage prej paše kot ne, a kar je preveč je preveč ...
Dopoldne namenim družinskim 'obveznostim'. Začuda se vreme ravno tedaj najbolj razdaja (sonce).
Med popoldanskim približevanjem Kamniški Bistrici me v avtu napade ironični smeh. Nad Koncem je grozljivo črno. Pod Kraljevim hribom zavijem proti izhodišču pristopa čez Rigelj.
Začetni blatni stezici je pol oproščeno, saj drsenje blažijo opojna polja čemaža, ki kot vedno slastno dišijo. Na edinem razpotju se držim v začrtani smeri (slabše uhojena pot gre proti Sivniku).
V strmem pobočju, preko katerega se steza vije v prešerno vrezanih ključih, srečam 'soborca'. No ja, njemu je lažje, saj že sestopa. Na bližnji steni ošvrknem spominsko tablo, ki ne nariše ravno nasmeha. Poprha me prva ploha.
Med približevanjem 'nabrušenemu markantnemu zobu' (osamljeni skalnati stolp) v mislih kaj hitro sklenem, da se bom nanj tudi povzpel. Doslej se še nisem, čeprav me je že večkrat zamikalo.
Prvič poskusim kar naravnost po levem robu, kjer je skala dobro razčlenjena, a mi kmalu v roki ostane zajeten oprimek, karkoli ošlatam se maje ...
Vzpon na vrh zabelim s prestopom v desno, kjer se moram v kratkem detajlu navpično povleči čez resje. Pri tem mi pomaga debelo drevo. Od daleč občudovana skalna skulptura na vrhu mi za pogum pripravi najlepšo možno nagrado - pušeljc avrikljev.
Do steze sestopim po smeri vzpona. Od 'stolpa' do roba planine ni več prav daleč.
Pričakovane meglice so se s spodnjega dela planine k sreči umaknile, a je bilo vzdušje kljub temu klavrno. Nikjer žive duše. V dolini sem si za sestop s planine zamislil stezico čez Kuklarje. Zavoljo vremena sem se znašel v dilemi. Vseeno nadaljevati po sprva zastavljenem planu, obrniti in se vrniti po poti prihoda ali ...
Zgornjo postajo gondolske žičnice pričnem obkožati po desni strani. Na travah za ogrado opazim začetek okoli dreves napete jeklenice, ki me zvesto vodi navzdol po zelo strmem terenu. Pred prestopom v s smetmi 'ozaljšan' graben, se jeklenica konča. Dober korak ali dva je treba narediti z oprijemom brez pomoči (izpostavljeno, dobri oprimki in stopi).
Seveda sem na tem mestu še posebej previden, saj mi konkreten naliv ne gre ravno na roke ...
Graben na kratko prečim v desno (gladke plošče), spodaj pod stenami pa ga zapustim s prečenjem v levo (kar zgleden skok). Prek strmih trav se spuščam naravnost navzdol (mestoma zelo strmo). Lepo se da, vseskozi s palicami. Že precej nizko se zadrsam po lepem, razpotegnjenjenem jeziku, ki me pripelje v lažji svet. Čez mokra polja čemaža na slepo vbodem zaraščeno vlako. In glej ga zlomka! Le ta me pripelje naravnost pred avto! Kdor zna ... :-)