Parkiram pri Domu v Kamniški Bistrici, saj nameravane ture res ne gre skrajševati z 'bližnjico' (vožnjo na Jermanco). Seveda sem že doma uvidel, da mi mokra rit ne uide in se temu primerno opremil. V Klinu me izdatnejši dež prisili v skok v pelerino. Zavijem v Repov kot.
Bolj ali manj intenzivno rosenje me pere do lovske koče, kjer si pod nadstreškom vhoda za čas odpočijem. V šumeči tišini razmišljam o številnih poteh, katerih sladkoba mi je bila dana pod čevelj, o pojemajoči kondiciji, prioritetah ...
V zaključku sem si edini, da sem lahko le neskončno hvaležen za vse.
Pod dedčevo glavo zavijem levo v strm, z blatom zabeljeni žleb, skozi katerega mi pomagajo obžagane veje. Na lepi prečni stezici pod steno v globini zaukam Jaku v pozdrav ter se povzpnem na bližnji poraščeni kucelj, ki deluje kot samotni otoček. Pogled na(d) dolino je vse prej kot prijazen. Ker me od znoja premraženega pod dežnim plaščem prične zoprno tresti, se odpravim v zavetje. A glej ga zlomka - že v namenu otrpnem. Čez dedčevo steno se mi izriše nov možen pristop! Desno ob mogočni poklini zapazim sledi zlizanosti od prehajanja kosmatih prijateljev. Mejduš, se čudim, ker tega do danes še nisem opazil. Seveda me pod petami hudo zasrbi, a obenem hitro zaustavim pobezljane konje. Premočen in premražen do kosti, z blatnimi čevlji v razmočeno, izpostavljeno skalo ... Zadevo si od blizu ogledam in se podam nazaj v običajen pristop. Med končnim vzponom na teme se me deževje na kratko usmili. Pri možicu odložim nahrbtnik, položim palici ter odhitim v nasprotni sestop. Do z malim okencem ozaljšane škrbine nad od spodaj opazovano razpoko, se malček igrivo spustim naravnost preko strmih, drsečih skal in si prehod ogledam še z zgornje strani.
Khmmm ... precej izpostavljeno in ne ravno najbolj čvrsto. A v suhem ...
Prehod se sicer ob okencu združi s tistim z vzhodne strani (izpostavljena gredina - slaba 'trentarska' II). Kmalu potem, ko se povzpnem nazaj na vrh, me prične po obrazu zbadati razposajena sodra. In za njo dežna ploha. Pričakovano.
Med sestopom po markirani poti me v strugi Sedelščka očara razpenjeni slap. Ne morem se mu upreti. Podrsam se do njegovega vznožja, da se pobliže napijem lepot. In ni mi zadosti. V strugi nad njim odkrijem še enega, s skoraj božanskim tolmunom! V skalni razpoki opazim rinko in klin ...
Do izhodišča prav nežno, brezskrbno rosi.
Obetaven začetek (pogled v zatrep nad Kurjo dolino) ...
... a v okolici dedca že dežuje ...
Izpred lovske koče proti Planjavi ...
Tule gori se namenim v suhem ...
Repov kot z brezimenim vrhom na desni ...
Obžaganina pod dedčevo glavo ...
Ah, spomin pristopa na Špegar'co ...
Prehod od zgoraj ...
Malo doli in gori ...
Po temle usmiljenem okencu ...
... me je zasula sodra. No ja, tu je že mimo ...
Možic in skrinjica na vrhu Kamniškega dedca ...
Črtice kot sled pojemajoče sodre ...
V strugi Sedelščka ...
Kako lepo ...
Me je držalo; če sem že moker ... :-)
