Stane: Kamniti Lovec; po slabem uvodu bogata nagrada!

3.1.09

Po daljšem odločanju smo si na koncu edini: gremo na Ojstrnik! Relativno lahko dostopen vrh, ki ne spada več med Julijske, temveč Karnijske Alpe, ni daleč od meje. Slednjo prevozimo skozi mejni prehod Rateče. V zaselku Ukve (Ugovizza) smo v dobre pol ure. Nadvse nadebudni zavijemo desno proti hribovski koči Nordio Deffar. A glej ga zlomka; že po nekaj metrih nas zaustavi cestna zapora (prepovedan promet v obe smeri). Alternativa? Prav zanimivo, kako hitro nam je v misel vskočil ne preoddaljeni Kamniti Lovec (Cima del Cacciatore, 2071m).

Zapeljemo se torej nazaj, pod bližnje smuške proge Višarij (Monte Santo Di Lussari). Po trdo uhojeni 'poti' se v četvoro poženemo v breg. Dva s smučmi, dva s krplji. Vreme nam ni ravno naklonjeno, spremljata nas megla in mraz. Na Viški planini, kjer se od množice odcepimo pod greben proti Kamnitemu Lovcu, pa se šele zares začne ...

Lepi turnosmučarski gazi sledimo pod strmo pobočje zatrepne kotanje, nad katero odseva venček gora. Močan veter nima usmiljenja; (pre)biča nas do kosti! Vsem po vrsti se nam nohta, enemu v roke, drugemu v noge. Sam si čez obraz potegnem kapuco, kar ne storim ravno pogosto. Med prebojem v zgornjo kotanjo jih mimo nekaj že odsmuča. Nihče od nas ne verjame, da je v takšnih razmerah komu od njih uspelo priti do vrha. Z mogočne krnice pogledujemo navzgor proti robu. Sledi? Le en par stopinj se osamljeno vzpenja po strmem pobočju na neizrazito sedelce. "Nič," zagodem, "Mene vleče še majčkeno dlje." Pri koncu kotanje se z brega naenkrat kot kače pririšejo številni zavoji. "Aha, torej od tamle ..." In ko se že ves navdušen ter neustavljiv usmerim vanje, me zmotijo stopinje, ki zagrizejo v desni žleb! Priznam, da sem slednjega najprej na hitro ocenil skozi smukaške oči. Takoj mi je bil všeč! Sneg v njem je bil kar ta pravi, sicer že rahlo predelan, a vseeno še ne pretrd. Kot bi mignil, me je posesal vase! Pod njim sem zavoljo strmine moral sneti smuči, med nadaljnjim vzponom sem jih kar v roki potiskal predse. Še preden pa sem izstopil na s soncem požegnani rob, že sem nad njim ugledal temno neznano podobo, pripeto na le za odtenek svetlejšo modrino neba (križ) ... Zadnjih nekaj metrov sem zavoljo navdušenja skoraj pretekel ter v znak doseženega vrha zacingljal na ob križu obešeni zvonec. Nekaj trenutkov kasneje smo vsi stali pri njem. Moj domenjeni zmenek je res v celoti uspel! Še maloprej ledeno odrezavemu vetru so, kot bi odrezal, povsem zamrznila krila. Njegovo darilo za našo vztrajnost pa je bilo vsem dobro vidno ... Severno obzorje se je slepeče napolnilo z neskončno verigo (meni) neznanih gora, katerim sem le najvišji vedel ime. Veliki Klek (Grossglockner) je dominantno izstopal, prebadajoč nebo tako blizu, da bi ga zlahka držal na dlani. Na jugozahodu se je Višu komajda uspelo otresti blazinic megle, prav tako stenam lepih imen tik ob njem (Divja Koza, Gamsova Mati ...) Na 'domači' strani sta vedrih obrazov v zraku lebdela Mangart in Jalovec, v vseh ozirih junaka in pol. Višarska cerkvica se je ravno tako pravkar izvila oblakom, božjemu očesu na plan ...

Kamnitemu Lovcu ob času slovesa stisnem roko kot zadnji. Priprave na spust s smučmi me kar dobro zamotijo. Razpihano vršno pobočje delno predrsam, štrlečim skalam v ogib. Vskok v sprva s pršičem pocukrani žleb, me zaziba v otroško veselje! Bog mi daj zdravja za še veliko podobnih zavojev. Na žalost se je v spodnjem, najožjem in najstrmejšem delu žleba sneg že sprijel v tršo podlago, a je kar šlo. V kotanji dorečemo, da se dobimo na Višarjah, nakar z Borutom odsmučava naravnost navzdol, draga in Brane pa s krplji po smeri pristopa. O smuki po strmem pobočju do spodnje gozdne ceste, ki naju s krajšim vzponom pripelje nazaj na Višarje, skoraj ne najdem besed. Sanjsko morje pršiča! Nič manj sanjsko se ne kaže okolica cerkvice, kjer so se drevesa odela v kožuščke iz ivja ... Večerna topla svetloba v gorah mi je, kot vedno, pika na i in silno me stiska pri srcu, ko se naposled po smučišču spustiva v dolino. A kljub temu verjamem, da je na božji poti, med sestopom krpljarja 'stiskalo' še bolj ...