Stane: Kalška gora in morje ...

Zadnja dva tedna sta bila pestra. Vreme se je končno uneslo, pritisnila je že prava poletna vročina. Seveda sem se v službo znova večkrat odpeljal s kolesom. Prav posebno je bilo neko toplo jutro (18 stopinj), ko je še posebej letelo. V Kamniku sem za firbec pogledal na števec. Pokazal je kar krepko povprečno hitrost (36,2 km/h)! Človek se ob tem počuti čilega in zdravega.
V enem naslednjih dni sem po pošti prejel nove plezalnike. Nabavil sem jih prek Bolhe, kar je rizkantna zadeva, saj ni bilo možnosti probe. A ker mi je prodajalec poslal točno mero svojega stopala (ki se je fino skladala z mero mojega), sem jih nabavil. Zadetek v polno! Plezalniki so sicer ekstravagantni (La Sportiva Rock Jock), nekakšna mešanica plezalnega čevlja in ... ne vem točno, česa. Vsekakor pa so v prvi vrsti plezalniki, saj so se kasneje povsem solidno obnesli tudi v domačem plezališču. Kakorkoli, copatkom je bilo potrebno čimpreje vdihniti življenje. In sem se odločil za turo. Kratko in ne ravno povsem lahko. Na misel mi je namreč prišla opuščena ferata (plezalna pot) na Kalško goro s severa. Prejšnjo soboto popoldne sem se odpravil tja gor.
V hudi vročini se od Suhadolnika čez obnovljeno Taško povzpnem na Kokrsko sedlo. Obiska ne manjka. Vstop v smer me pričaka ob prvem stiku s steno Kalške gore. V velik nahrbtnik stlačim gojzarje ter obujem lahne copatke. Seveda imam namen plezati prosto, brez najmanjše pomoči ostankov železja nekdanje ferate, ki jih je v skalovju še kar veliko. Jeklenic ni, so le posamezni klini. Najtežji del vzpona je prva tretjina. Sploh izpostavljeni ovinek po gladki plošči ob steni. Klin, ki se sicer nahaja tam, mi je bil tokrat v izdatno napoto. Višje sem pozorno oprezal za potekom smeri ter brez težav prilezel do roba. Malo pod vrhom se v strmem žlebu nahaja lepa vrstica navrtanih klinov, mimo katerih pa se da skoraj z lahkoto splezati prosto. Celotna smer sicer ne presega II. težavnostne stopnje, a o takšnih dvojkah bi se dalo razglabljati (dvojka brez štrika ali zihrana štiri?) ...
Doma mi draga grozi s plani za obisk morja. Tudi prav. K sreči si oba priboriva dva dni dopusta in s pikico jo mahnemo proti Krku. S šotorom pristanemo v majcenem kampu sredi zaselka nedaleč od Valbiske (trajekt za otok Cres). Huh, peklenska vročina, toplo, kristalno čisto morje, izležavanje na plaži ... no ja, ni ravno zame. Tri dni še zdržim, potem se mi skisa. Ni pa, da bi bil preegoističen. Tudi otroku je treba nudit veselje. Z Lucijo sva se nasmejala med namakanjem v vodi, nakregala med vožnjo s čolničem, skratka, luštno je bilo. Tožilo se mi je po še ne zrelih figah, ki jih obožujem. Draga me je hitro postavila na hladno, češ, saj kmalu spet pridemo ...

Po prihodu domov sem rabil hitro relaksacijo. Skočil sem na bicikel ter odbrzel proti mejnem prehodu Jezersko. Juhej! Gorski zrak! To je zame. :-)

P.s. Info. Na Jezerskem po novem NI VEČ BANKOMATA! Prej se je nahajal na bencinski črpalki, zaradi premajhnega obiska so ga ukinili. Žalostno.