Stane: Stožec; z Bašeljskega prevala po robu ...

Predvčerajšnjim sem jo popoldne znova popihal na domač dvatisočak. Nad Bašeljskim prevalom me je prešinila iskra ideja. Zakaj pa zopet po poti? Že kaj kmalu sem ji pomahal v pozdrav in se povzpel na skalnato rebro na levi. In potem me je vleklo v nameri ...
Pod resnejšo steno, kjer pot zavije v levo, sem jo urezal v strm, močno krušljiv žleb. Zgoraj pa kar naprej po grebenu. In sem si rekel - zakaj pa ne v takšnem stilu do vrha? Težko bi rekel, da je šlo za psihofizični trening, prej za čisto ljubezen. V kratkem skalnem odstavku sem potipal celo dvojko, sicer pa v celoti prekrasje. Dihati tisto posebno v tako neposredni bližini množic ... popolnoma vredno.
Na vrhu sva spregovorila o nekaj spominskih s prijetnim možakarjem, ki se spozna na zadeve.
Kopna sezona bo dolga.

P.s. Fotografije je tokrat prispeval telefon (če se tovrstnim napravam sploh še lahko tako reče).