Stane: Mala Lojtrica in Visoka Polica; divje in sladko ...

Po sfiženem dogovoru za vnovičen obisk Karnijcev se na koncu v Šenčurju sam sestanem z Ireno. Med vožnjo po avtocesti dorečeva nov plan. Mala Lojtrica in Visoka Polica? Ker ju z obiskom tudi ona še ni počastila, sva hitro zmenjena. Po kavici pri Levu jo mahneva v smer Belega potoka.
V jutranjem hladu lepo napredujeva do obnovljene koče Brunner, višje v rušju pa nama že krepko zapaše toplega božanja žarkov. Pod spoštljivo južno steno Male Lojtrice z markirane poti zavijeva desno na široko gredino. Tu se prične opojno sosledje naravnih prehodov ...
Za 'vogalom' naju pričaka lepa polica, kjer se prvič pojavijo možici. Pri zadnjem se usmeriva strmo naravnost navzgor, a le na kratko, saj je kmalu potrebno prestopiti levo v grapo, kar je celo glavni orientacijski 'hakeljc' pristopa. Naprej slediva travnatemu žlebu, ki je prehoden brez težav. Kratek skalnati skokec pri vrhu je le za razvedrilo. Nad njim kmalu ugledava sekirno ostrino vršne glave Male Lojtrice ...
Tu me preplavijo spomini na prvi obisk teh koncev, ko sem pod steno Lojtrice obrnil, ker me je zaskrbel sestop brez varovanja. Takrat sem si za pr'mej obljubil, da se slej ko prej vrnem 'oborožen' s štrikom ter poln hvaležnosti vendarle stopim na njeno teme. Evo ...
Tokrat imam vrv s seboj, a sem jo kar nekako 'pozabil' v nahrbtniku pod steno. :-)
Sanjsko kompaktna skala je pač povedala svoje. Najtežji so prvi metri vzpona (II). Poklina v desno težavam hitro pobere moči. In čeprav je plezarije le za kakšnih dvajset višinskih metrov, jo je potrebno vzeti skrajno resno! Sestop brez varovanja ni ravno igrača.
Kristalno modro nebo nama z vrha postreže temu primerne razglede. Kar nekako domači se mi že zdijo. Pred kratkim sem stal na bližnji Krniški Špici, nedolgo nazaj na sosednji Lepi Glavi, vmes z drago spal v bivaku Gorizia ...
S prijateljico se na vrhu Lojtrice ne zadržujeva prav dolgo, saj naju vabijo s soncem obsijane trave pod njo, vmes pa morava še krepko poprijeti za nevajeno hladne skale (na travah si zaupava, da se nama je obema skoraj zanohtalo)! Na toplih travah si dava duška.
Med debato sva si skoraj edina, da bo tura na Lojtrico vendarle malo prekratka za takšen dan in da bo treba skočiti še kam. Prva, željna obiska, se z dvigom dveh prstov ponudi Visoka Polica tam preko. Seveda ji z veseljem ustreževa. Med globokim spustom do koče Brunner regljava kot sraki, pod njo pa odvijeva v levo. Markirani poti slediva do ozke škrbine, na kateri se pot razcepi. Navzdol se komaj opazna spusti proti Rablju, navzgor pa naju povabi rdeč napis na skali (Cima Della Cenge II). Zaplezava v krasen žlebič, ki je ključen za uspešen naskok na vrh, čeprav tudi nadaljevanje ni ravno sprehod (izpostavljeno). Na prostornem ter izjemno razglednem temenu ob tla prisloniva riti. Počitek v lahnem vetrcu, brez nogavic na nogah, dene kot namočena rož'ca za ranjeno dušo. Besed nama s prijateljico počasi zmanjkuje, umirjena sapa se le še zahvaljuje ...